KO SO DOBRI LJUDJE TIHO

 

KO SO DOBRI LJUDJE TIHO

Stari rek pravi, da se vse hude stvari dogajajo tudi zato, ker dobri ljudje molčijo. Drži. Žalostno, a resnično. Nasilje se ne rodi samo od sebe. Še nikoli se ni. Je pa res, da nasilneži pridobivajo moč, so ljudje tiho in gledajo stran, ter se obnašajo, kot da se to njih ne tiče. Pri družinskem nasilju so to pogosto sosedi, sorodniki, prijatelji. Vsi vedo, da se nekaj grdega in hudega dogaja, a raje pogledajo stran. Takšnih, ki gledajo stran, je polno tudi v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. »Saj ni moja stvar,« si rečejo. Pa je. Če se ponoči po bloku dere moški in razbija pohištvo, če otrok prihaja v šolo z modricami, če ženska na skrivaj prosi za pomoč – to je stvar vseh nas. Če imamo, seveda, vsaj malo srca, če ga nimamo, potem je pač tako, kot marsikje je! Še huje: ko molčimo, se postavimo na stran nasilneža. Spomnimo se zgodbe izpred nekaj let, ko je v manjšem slovenskem kraju soseda večkrat poklicala policijo, ker je nek pomemben moški – vsem na očeh - pretepal ženo in otroke. Drugi so jo opozarjali, naj se ne vmešava, češ saj veš, kakšen je: »Imela boš same težave.« Njena vztrajnost je rešila življenje enemu od otrok. Ko je nasilnež končno pristal v zaporu, (in če tam pristane nek pomembnež, potem veste, da je moral narediti nekaj grozljivo hudega) ji je policist priznal, da so jo imeli za ''tečno žensko, ki vtika nos tja, kamor ne bi bilo treba''.... Toda molk ni problem le v družinah. V širši družbi je enako. Na ulici praktično vsak dan vidimo, kako skupina fantov/deklet nadleguje starejšega človeka, pa gremo mimo. Vidimo človeka, ki leži na tleh, pa gremo mimo. Vidimo, kako skupina deklet nadleguje vrstnico. ''Se bodo že zmenile med seboj!'' rečemo, in hote pozabimo, da je bila žrtev že vsa krvava po obrazu in rokah. Vidimo, kako Romi nadlegujejo blagajničarko v trgovini. Pa kaj potem, saj je že navajena! Vidimo, kako so tujci obstopili skupino deklet in jim ne dovolijo, da bi vstopile na avtobus. Oh, v to osje gnezdo pa res ne smemo drezati, saj so tujci posebna ''kasta'' in bi, če bi proti njihovemu nasilju protestirali, nazadnje oglobili še nas! V trgovini opazimo, kako se fantje norčujejo iz varnostnika. Od nasilja, ki se dnevno odvija na avtobusni postaji v Novem mestu, Ljubljani, MB, Kranju in še kje, marsikdo zbeži stran, vesel, da je odnesel celo kožo. V službi vsi vemo, da šef sistematično ponižuje sodelavko, pa se delamo, da ne vidimo. Lahko pa to počne tudi kakšna od sodelavk, prepričana, da ji nihče nič ne more, ker spi s šefom. Vsi so tiho, ker se bojijo, da bodo naslednji na udaru. Je pač lažje skloniti glavo in nič videti in nič slišati. Tudi zaradi morebitnih koristi, ki takšnemu molku sledijo.... A vsak tak molk ima svojo ceno. Nasilnež dobi občutek, da ima moč, saj smo jim z molkom poklonili vse pravice tega sveta! Žrtev se počuti še bolj osamljeno. Družba pa se počasi navadi na nepravičnost kot na nekaj normalnega. Najbolj zgovoren primer takšnega izjemno škodljivega molka je zgodovina. Vemo, kaj se je dogajalo v času fašizma, nacizma, in pri nas predvsem komunizma. Številni sicer niso bili neposredno zločinci, a so molčali ob zločinih zaradi strahu, zaradi koristi, zaradi ''kaj mi mar, jaz se brigam zase''. Posledice pa so nosile cele generacije, z današnjo vred. Danes se radi tolažimo, da smo boljši. Pa smo res? Da naštejem še nekaj primerov, če lahko? Priča smo številnim primerom javnega sramotenja ali zmerjanja posameznikov, pa takšne objave ljudje celo všečkajo in se ob njih naslajajo. Koliko staršev stopi pred učitelja, ko ve, da njihov otrok ni edini, ki doživlja nasilje v razredu s strani sošolca, ki se zaveda, da ga nekateri od tistih, ki imajo moč, zelo ščitijo? Koliko sosedov si upa zazvoniti pri vratih, ko sliši klice na pomoč? Veste, saj ne gre za kakšne herojske geste. Gre za drobne, vsakdanje odločitve. Pokličeš policijo. Stopiš do učitelja. Podpreš sodelavko. Na ulici pristopiš k otroku, ki ga vsi zmerjajo. Včasih je dovolj že ena sama povedana beseda, da rečeš: »To ni prav.« Seveda je hkrati res, da veliko tvegaš, ko spregovoriš. Lahko se marsikomu zameriš, lahko te označijo za »težaka«. A takšno tveganje ni vredno omembe v primerjavi s tem, da pridobiš občutek, da si naredil prav. Da nisi del družbe, ki z molkom ''hrani'' in posredno tudi spodbuja nasilje. Pa magari ''samo'' verbalno nasilje! Pravijo, da nasilnež - in to celo nezavedno - v okolju, kjer se giblje, išče moč. Veste, to moč mu dajemo mi- in to z molkom!! Glasna beseda, takšna, ki se sliši, pa mu jo jemlje. Ko dobri ljudje niso več tiho, se začnejo rojevati spremembe. Zmeraj, ko boste po nepotrebnem molčali, kadar boste okoli sebe videvali, da se dogajajo hude stvari, se spomnite tegale zapisa. Zapomnite si pa tudi, da je dobrih ljudi več kot slabih. Dobrih je več, kot moralnih pokvek brez srca in empatije! Je pa res, da so slednji bolj glasni, a naj vas to ne moti! Če se odločimo, da ne bomo več tiho, jih bomo preglasili! Žrtev ne bo več sama, nasilnež ne bo več pogumen, družba pa ne bo več gluha in slepa! Še to: največja in najbolj žalostna žrtev smo lahko tudi državljani nasploh, če smo tiho, ko nam cepijo polena na ramenih! Naš molk in sklonjene glave hranijo njihovo nasilje. Beseda ga razbije in jim to moč tudi vzame!