Ko so nasilne ženske

 Ko so nasilne ženske

Že lep čas je na pohodu feminizem, ki je iz boja za enakopravnost postal boj za prevlado. Čeprav tega nihče na glas ne pove, se v zraku čuti, da je treba biti s kritiko na račun žensk presneto previden.

Sploh, ker se hitro pokaže temna plat ''nežnejšega spola'': nasilje. Dolga desetletja je veljalo, da so nasilni samo moški. Na tisoče strani zakonodaje, študij in predpisov je nastalo, da bi zaščitili ženske in otroke pred moškimi nasilneži.

Vse lepo in prav, žal pa nihče ni niti pomislil, da se bodo ''trendi'' drastično obrnili, saj so danes ženske marsikje enako nasilne kot moški, včasih celo bolj.

Poznam zgodbo dekleta, ki jo je mati tam okoli leta 1997 prisilila, da se je zaobljubila samskosti, ker naj bi s to ''žrtvijo'' izprosila zdravje za bolnega očeta. Ko se ji je hči uprla, ker je želela živeti svoje življenje, je je obtožila, da je s prelomljeno obljubo ''ubila'' očeta, potem pa še staro mamo in dedka, ki sta po spletu okoliščin umrla v istem letu.

Kdor ni doživel tovrstne psihične manipulacije, si težko predstavlja, kako globoko zareže občutek, da si kriv smrti bližnjih. Za piko na i jo je mama, potem ko je hčerka našla fanta, označila za kurbo in ničvrednico, jo nagnala od hiše ter ji zagrozila, da jo ubije, če se še kdaj prikaže.

Še ena zgodba: predstavljate si, da ste se rodili ženski, ki vas že vse življenje sovraži, ker ste bili nezakonski otrok.

Kako bi se počutili v neki drugi zgodbi, v kateri očim obiskuje pastorko v postelji, mati pa, ko izve, le zamahne z roko: »Če ni foušije, je za vse dost!« Hčer pa potem ozmerja z nehvaležnico, češ a si pozabila, da ti očim vsak mesec daje žepnino? In ko je ta hčerka odrasla in rodila svojo hčer, je babica vnukinjo ''kupila'' z različnimi darili. Kakšen pekel lahko sproži mati brez duše in srca!

V kategorijo nasilja sodi tudi zanemarjanje. Vzgojiteljice in učiteljice- ne vse, ampak takšne, ki jim je mar, vam bi lahko pripovedovale zgodbe o otrocih, ki prihajajo v šolo brez domačih nalog, z umazanim spodnjim perilom, s pretesnimi čevlji, polni podplut. Druge hrane, kot so čips in smokiji sploh ne poznajo.
Njihove mame so predane ''užitkom'', kajti prepričane so, da je treba ''živeti'', ni jih malo, ki so celo na socialnih prejemkih. Otroka oddajo v vrtec že zarana, ponj pridejo zadnjo minutko. Prosti čas zapravljajo po trgovskih centrih, na ''nohtih'' ali na družabnih omrežjih.

Spominjam se lastne izkušnje, družino sva s snemalcem predstavila tudi v eni od TV oddaj. Prišla sva k t. i. revni družini. Mama samohranilka, dva otroka, najmlajši še ni dopolnil enega leta. Ko sem ga dvignila v naročje, se je iz njegove planice širil smrad….Žal je imel plenico popolnoma prilepljeno ob kožo, otroka sem potem kar nekaj časa ''namakala'' v topli vodi, da sem mu umazano plenico lahko odstranila. Prostor, kjer je bila kopalnica, je bil napolnjen z umazanimi in tudi nerabljenimi kupi oblačil, ki jih je družina dobivala od RK in verjetno še kakšnega darovalca. Snemalec je bil ves pretresen, ko je videl, v kakšnih razmerah so živeli, sam od sebe je šel v trgovino po kruh in mleko, kajti v hladilniku bilo le – pivo.

Mati je visela na računalniku, v neki klepetalnici. S pomočjo CSD smo potem dosegli, da se je preselila k svojim staršem, ki so prevzeli skrb za oba vnuka. Kje so danes- žal ne vem, se pa na oba otroka neštetokrat spomnim.

Ženske šefice, ki bi morale biti zgled, znajo biti hujše od marsikaterega samodržca. ''Podjebavanja'' na izjemno prefinjen način je marsikje toliko, da glava boli, zelo težko pa ga je dokazati. Včasih si kakšna za tarčo izbere nemočno žensko, ki se ne zna braniti, in jo sistematično ponižuje, uničuje, jo blati pred sodelavci, ji reže krila.

O kraljicah opravljivkah bi lahko marsikdo napisal roman! Tudi jaz!

Boli me srce, ker je zgodb, v katerih je ženska nasilna, ne le do otrok tudi do partnerja, vedno več. Pa ne gre le za psihično nasilje, gre tudi za fizično! Ko ženska pretepa svojega moža, mu grozi s hladnim orožjem, ga izsiljuje, da se bo fentala, če ji ne ustreže v vseh njenih željah, – in takšnih primerov ni malo – so moški pogosto potisnjeni ob zid in molčijo, ker jih je sram, kaj bodo rekli ljudje.

Kdo bi jim verjel?
Če bi povedali, bi se jim smejali, jih zasmehovali, da niso »pravi moški«. Otroci, ki jih pretepa mama, pa se tako ali tako nimajo kam zateči, saj sistem še vedno avtomatično vidi očeta kot nevarnost, mater pa kot zaščitnico.

Resnica je jasna: nasilje nima spola.

Ne bilo bi pošteno, če bi izpostavljali samo ''moško'' nasilje in skrivali ženske nasilnice.

Je samo nasilje, ki uničuje in jemlje življenja ljudem, uničuje odnose, skupnosti, vnaša nemir v življenje v državi, na svetu. Veliko grozljivih zgodb bi lahko napisali tudi na račun nepolnoletnih. Obeh spolov.
Če hočemo biti iskreni in pošteni, potem moramo o tem govoriti brez olepševanja. Če mižimo pred nasiljem ali ga celo pometamo pod preprogo, to ne prinaša nič dobrega.

Ko se nasilje, kjer je povzročiteljica ženska, skriva, nastane dvojna škoda. Najprej zaradi trpljenja žrtve. Potem zaradi sporočila, ki ga v takšnih primerih posredujemo: pazite se, ženskam je vse dovoljeno, ker je »šibkejša«! Ni res!

Žal s tem ustvarjamo nove in nove generacije, ki bodo verjele, da so nasilne mame brezmadežne, očetje pa potencialni tirani, ker se pred njimi branijo.

Čas je, da se nehamo slepiti. Tako kot obstajajo moški, ki so tirani, obstajajo tudi ženske, ki so tiranke. Ena klofuta boli enako, ne glede na to, čigava dlan jo prinese. Ena grožnja, en zaničljiv pogled, eno uničeno otroštvo, vse boli enako, je povzročitelj oče ali mati.

Če želimo družbo, kjer bodo otroci rasli v varnem okolju, kjer se ne bomo delili na žrtve in povzročitelje po spolu, potem moramo nasilje obravnavati kot nasilje.

Brez izjem, brez privilegijev.