Ko spomin postaja luksuz

 

Ko spomin postaja luksuz

Včasih se mi zazdi, da smo ljudje postali kot prepolne shrambe. Vse imamo – a ko iščemo, marsičesa ne najdemo. Spomin, ki je nekoč pomenil našo najdragocenejšo osebno ''lastnino'', danes hitro bledi. Nič čudnega, saj živimo v času, ko nas preplavlja toliko informacij, da se v njih komaj, komaj znajdemo.

Starejše generacije pogosto ugotavljamo, da se nam imena, datumi, celo drobne vsakdanje podrobnosti sem in tja že izmuznejo kot pesek med prsti. Kje so časi, ko sem znala na izust povedati več kot sto telefonskih številk! Pri mladih pa ni nič bolje – spominjajo se naslovov spletnih strani in gesel za igrice, ne pa tega, kaj jim je v šoli pripovedovala učiteljica. Zakaj je tako?

Prvi razlog za ''spominsko katastrofo'' je očiten: preobilje informacij. Nekoč so novice prihajale do nas po kapljicah: doma smo se praktično vsak večer pogovarjali (poslušali), ko smo sedeli ob peči, oziroma, ko so ženske tam klekljale, otroci pa smo vlekli na ušesa. Časopisi so sicer prinašali selektivno izbrane novice, a pri nas smo poslušali radio Trst in Celovec, pa smo ujeli še kakšen ''dodatek'' več. Danes pa je že vsak telefon, ki ga imamo, kot nekakšna ''odprta pipa'', iz katere informacije nikoli ne preneha teči. Možgani so se prisiljeni sproti odločati, kaj je pomembno. Več kot 90% tega, kar vidimo, ali slišimo,  se nikoli ne vtisne v dolgoročni spomin.

Drugi razlog za vedno bolj okrnjen spomin je odsotnost ponavljanja. Naši stari starši so znali nešteto pesmi na pamet. Lojzika z Destrnika- Bogve, če je še živa- je znala več kot 250 ljudskih pesmi na pamet! Pogosto nam jih je recitirala, ko sem še delala v nočnem programu radia. Bolj, kot eno stvar ponavljamo, bolj nam ostane! Danes zadošča že klik z miško. Zakaj bi si zapomnili datum rojstnega dneva, če nas bo telefon pravočasno spomnil? Spomin je zelo podoben našim telesnim mišicam: če ni vadbe - oslabi.

Tretji razlog za vedno bolj ''švoh'' spomin je stres. Današnji ritem življenja je divji, urniki natrpani, skrbi pa preveč. Stres neposredno vpliva na koncentracijo in sposobnost pomnjenja. Če smo duševno utrujeni, se spomin zapira kot vrata, za katera smo izgubili ključ.

Četrti razlog je današnji način učenja. Šole so danes usmerjene k razumevanju, ne k učenju na pamet. To je seveda prav, a hkrati pomeni, da otroci manj urijo spomin. Če dodamo še stalno prisotnost zaslonov, dobimo generacijo, ki se pogosto ne spomni niti osnovnih dejstev, ki so jih v šoli jemali pred kakšnim tednom.

Naj navedem primer: Judito je vnukinja (7. razred) pred kratkim vprašala, katera reka teče skozi Maribor. Bila je presenečena, da ne teče Sava, ampak Drava. “Bom pogledala na Google, kdo ima prav, ti ali jaz,” je zamrmrala, a na namero je že čez nekaj trenutkov pozabila. A ravno taki drobci mimobežnega znanja začnejo že v otroštvu graditi našo splošno izobrazbo, širijo obzorje in dajejo občutek pripadnosti prostoru, kjer živimo.

Ko sem bila otrok, smo ob dolgih zimskih večerih večkrat poslušali iste zgodbe. Danes bi rekli, kakšen dolgčas! A prav zaradi ponavljanja jih še zdaj lahko ponovim, in to skoraj dobesedno.

Kaj lahko storimo? Najprej se moramo zavedati, da moramo spomin ves čas držati v kondiciji. V zadnjem letu in pol sem bila že štirikrat pod narkozo. Kaj je prva stvar, ki jo naredim, ko se zbudim? Da si osvežim spomin s ključnimi drobci, da vidim, koliko jih še pomnim in koliko sem jih pozabila. Potem si v mislih ''ustvarim'' obnovo zadnjega dne, si zamislim novo zgodbo, itd. itd. Ne dovolim, da glava za en sam samcat trenutek ''lenari''!

Namreč: spomin je več kot le zbirka dejstev. Je naša identiteta. To velja zlasti za mlade. Če ne bodo pazile nanj, se lahko zgodi, da se bodo generacije prihodnosti znale znajti v virtualnem svetu, a bodo izgubljene v resničnem.

Veste, ljudje nismo stroji. Naši možgani niso trdi diski, na katere lahko naložimo neskončno podatkov. Kar si zapomnimo, to nas oblikuje. Če bomo vse prepustili tehnologiji, bo prihodnost polna ljudi, ki bodo znali “guglati” , a v resničnem življenju se bodo komaj še spomnili, kdo so, kje so doma in s kom si delijo mizo in posteljo.