ČISTO NIČ NI ZASTONJ

 

Ni zastonj kosila

Dragi moji, ne bom povedala ničesar novega, da za to, kar je na videz podarjeno, prej ali slej položi na mizo račun.

Pa vendar ljudje tega ne doumejo – in to kljub tisočletnim izkušnjam!

Vedno znova se pustijo speljati na led, ker verjamejo, da se da v življenju nekaj dobiti kar tako - brez obveznosti in na ''lepe oči''. Ali pa zato, ker je tisti, da deli ''darila'', tako dobrega srca! Kakšna zmota!
Pa samo nekaj minut časa bi si morali vzeti in o takšnem povabilu - razmisliti!

Ljudje, ki ''zastonjkarstvu'' verjamejo, so kot osel, ki znova in znova stopa na tanko plast ledu, čeprav mu je že večkrat spodrsnilo.

Zakaj je tako?

Zato, ker smo narejeni tako, da iščemo bližnjice. Človek bi rad čim več in čim prej, brez napora.

Ne mara niti slišati, da je treba za uspeh garati, za znanje sedeti ure in ure nad knjigami, za zdravje vlagati v zdravo hrano in gibanje, za dobre odnose pa vztrajati, popuščati in odpuščati.

Hitro se pusti zapeljati sladki obljubi, da je lahko drugače. Da je mogoče dobiti nekaj »kar tako«. Sploh pa brezplačno.

Kolikokrat vidimo ljudi, ki nasedejo reklami za »čudežne tablete«, ki naj bi topile kilograme kar med spanjem. Na sliki je nasmejana gospa, ki je izgubila dvajset kilogramov v treh tednih, ob strani pa velik napis: »Brez diete, brez telovadbe!« Če bi bilo to res, bi bile lekarne že davno prazne, ljudje pa vitki kot iz revije.

Naivne zgodbe, ko nekdo verjame trikom, da bo hitro obogatel, me vedno znova osupnejo zaradi naivnosti.

»Vložiš 500 evrov, čez en mesec boš zaslužil tisočaka!«

Bedakov, ki temu verjamejo, je nič koliko. Sem in tja kdo pristane tudi v črni kroniki.

Ljudje pošiljajo denar neznancem na drug konec sveta, ker verjamejo v pravljice, da jim bo to prineslo bogato dediščino. Na koncu ne dobijo nič, račun pa pride v obliki izgubljenih prihrankov in grenke izkušnje.

Ni pa nujno, da gre vedno za denar. Včasih gre za odnose. Preveč jih je, ki mislijo, da lahko v zakonu, prijateljstvu ali službi samo jemljejo, nič pa ne dajejo. Račun pride, če ne prej, takrat, ko partner reče: »Dovolj imam, grem!«

Ali ko nam prijatelj obrne hrbet.

Ali ko se začne politik, ki smo mu darovali denar, dušo in srce, začne odkrito norčevati iz nas.

Takrat marsikdo spozna, da bi moral ''vklopiti'' zdravo pamet že prej, ne pa živeti v zmoti, da se da samo prejemati.

Morda je razlog, da ljudje tega ne doumejo, v tem, da zelo radi živimo v iluzijah. Na vsakem koraku nas prepričujejo, da je vse mogoče dobiti takoj in brez truda. Instant obljubam sledijo instant posledice.

Instant hrana, instant odnosi, instant uspeh. Na družbenih omrežjih se vsi kažejo, kot da živijo v raju. Malokdo pa sledilcem pokaže, koliko trdega dela, koliko padcev, koliko odrekanj se skriva za bleščečim nasmehom. Pa tudi: malokatera ženska, ki vam ponuja podobe rajskega preživljanja dopusta na jahtah, pove, s koliko starci je morala deliti posteljo in se- za drobiž- poniževati pred njimi.

Kako je potem mogoče, da znova in znova gledamo ljudi, ki verjamejo v čudeže?!
Kot bi jim bilo ljubše živeti v laži kot v resnici.

Verjemite, v življenju se vse plača. Včasih takoj, včasih šele čez leta. A dan, ko moramo poravnati račune, prej ali slej potrka na vrata.
Če se tega zavemo, živimo bolj trezno.

Naučimo se presojati, kaj je prav in kaj narobe. Druge ocenjujemo po ''vsebini'' in ne po ''embalaži'' in sladko-praznih besedah.

Morda je čas, da si vsak od nas nalije čistega vina. Ne bo lahko, a se bomo bolje počutili, saj takšnemu ''kosilu'' ne bo sledilo razočaranje.

Ne nasedamo pravljicam, ne mečimo denarja skozi okno za ničevosti, ne igramo se z odnosi, ne nasedajmo kičastim obljubam.
Pretehtamo- saj to znamo, mar ne- ali je v ''povabilu na zastonj kosilu'' vsaj za ščepec iskrenosti ali pa so v povabilu zgolj namere, da nas nekdo ponovno nategne po dolgem in počez.