Stockholmski sindrom okoli nas - drugič
Stockholmski sindrom okoli nas - drugič
Vedno bolj se mi zdi, kot da živimo v deželi, kjer je stockholmski sindrom postal način preživetja. Ljudje so pripravljeni opravičevati tiste, ki jih uničujejo, in braniti tiste, ki jih spravljajo v bedo. Čeprav so ujetniki v lastnem življenju, v odnosih ali v politiki, še vedno vztrajajo, da »ni tako hudo«. To ni nekaj, kar bi se dogajalo samo tam daleč, v kakšni kriminalni hollyvoodski zgodbi. To je realnost, ki jo srečujemo na družabnih omrežjih in v širši družbi.
Najbolj boleče je gledati ljudi, ki ostajajo v nasilnih odnosih. Ženska, ki je desetletja tepena, poniževana in varana, pa kljub temu trdi: »Saj ga imam rada. Saj zna biti tudi dober.« Če pride policija, ga brani. Če se oglasijo sosedi, jih zavrne. Zakaj? Ker je prepričana, da brez njega ne bo zmogla. Ker se boji samote in obsojanja, ker ima pred očmi tudi ugodno finančno stanje, ki ji pritiče po fizičnem, psihičnem in spolnem nasilju.
Ker je tako lažje, kot pa priznati, da je vse svoje življenje dala človeku, ki ji je uničil mladost in prihodnost.
Težava je, da ji bližnji, pa naj se še tako trudijo, ne morejo odpreti oči. Pritisk običajno doseže ravno nasprotno: žrtev se še bolj oklepa svojega rablja. Včasih se zgodi čudež šele v trenutku, ko nasilje preseže prag dopustnega: ko je v igri otrok, ko pristane eden iz družine v bolnišnici…. Do takrat pa lahko bližnji samo čakajo in upajo, da se bo seme dvoma, ki so ga zasejali, nekoč prijelo.
Stockholmski sindrom se še bolj očitno kaže v politiki. Ljudje, ki so leta in leta zapostavljeni, varčujejo, da bi lažje preživeli, verjamejo v ''brezplačno'' zdravstvo in šolstvo, ker so jih tako naučili v šoli, so žrtve draginje, ne morejo si privoščiti doma za starejše….pa vseeno znova volijo iste obraze. Zakaj?
Ker verjamejo, da jih bodo »naši« nekoč »opazili« in jim pomagali na zeleno vejo. Hkrati pa verjamejo, da so tisti ''drugi'' zelo slabi, ker jim tako pogosto prišepnejo v ''naših'' medijih. In ne nazadnje, ker jim propagandni aparat, ki ''pije kri za svoj obstoj'' prav tako iz njihove revne denarnice, že desetletja dopoveduje, da alternative ni.
Tako se v Sloveniji vrtimo v krogu: vlade padajo, ''novi'' obrazi se menjajo, a ''center moči'' ostaja isti. Ljudje se jezijo na ulici, doma ob televizorju, v vrstah v ambulantah, a zaman: ko pridejo volitve, lepo vzgojeni, spet obkrožijo tiste, ki jih imajo za svoje »rešitelje«. To je tipičen sindrom talca: raje ostanejo v starem, znanem ujetništvu, kot da bi tvegali neznano svobodo.
Tudi verske sekte, ki na vsake toliko čase poženejo tudi pri nas, znajo ustvariti močan stockholmski primež. Svoje ''vernike'' v najboljšem primeru zgolj oskubejo do kosti, a največkrat se guruji ne ustavijo pri tem: ponižujejo jih in zlorabljajo, prisotno je tudi spolno, psihično in fizično nasilje, a tudi to ''vernikov'' ne odžene.
Zakaj? Ker so prepričani, da je njihova dolžnost, da vztrajajo, da jih bo izstop pogubil. Nekateri trpijo in molijo, a zaman: guruji so jih prepričali, da jih prav trpljenje čisti in jim kaže ''pot v nebesa''....
Tisti, ki kritizirajo, postanejo sovražniki, čeprav želijo pomagati. Mehanizem je vedno isti: občutek, da brez rablja ne morejo preživeti, da so mu nekaj dolžni, da jim daje smisel.
Slovenski značaj – ponižnost ali slepota - je več kot idealen za vseh sort rablje!
Slovenci smo zgodovinsko navajeni potrpeti. Včasih temu pravimo tudi naša ''skromnost in ponižnost'', na kar smo- ne boste verjeli - celo ponosni. Toda marsikdaj ni nič drugega kot ''morilska'' slepota.
Ko slišimo rek »če te udari po enem licu, nastavi še drugega«, ga marsikdo razume dobesedno. Tako smo postali tudi narod, ki kleči pred oblastjo, namesto da bi ji nastavil ogledalo in se zavzel za svoje pravice.
Aktualna vlada nas že tri leta cigani na vsakem koraku. Ljudje pa kar ponižno tiho. Slovenci predstavljamo eno najhujših oblik kolektivnega stockholmskega sindroma.
Ali obstaja rešitev?
Nekateri pravijo, da obstaja, jaz je žal ne vidim.
Teorija Stockholmskega sindroma nas uči, da človek ni vedno razumno bitje. Pogosto se oklepamo tistega, kar nas uničuje, ker se bojimo neznanega.
To velja v odnosih, v politiki, v veri in v službi.
Toda slepota ni večna. Vsaka kaplja dvoma, vsak pogovor, vsako ogledalo, ki ga postavimo pred žrtev, lahko pusti sled. In ko pride trenutek, ko se bolečina prelije čez rob, bo človek vedel, da ima kam iti. Takrat postane naša potrpežljivost menda nagrajena. Hm.
Čeprav je težko gledati ljudi, ki vztrajajo v svojem ujetništvu, ne smemo pozabiti: resnica vedno pride na dan, pa čeprav traja dlje, kot bi si želeli. In prav to je naša naloga – da smo tam, ko slepi in gluhi končno spregledajo.
Vedno bolj se mi zdi, kot da živimo v deželi, kjer je stockholmski sindrom postal način preživetja. Ljudje so pripravljeni opravičevati tiste, ki jih uničujejo, in braniti tiste, ki jih spravljajo v bedo. Čeprav so ujetniki v lastnem življenju, v odnosih ali v politiki, še vedno vztrajajo, da »ni tako hudo«. To ni nekaj, kar bi se dogajalo samo tam daleč, v kakšni kriminalni hollyvoodski zgodbi. To je realnost, ki jo srečujemo na družabnih omrežjih in v širši družbi.
Najbolj boleče je gledati ljudi, ki ostajajo v nasilnih odnosih. Ženska, ki je desetletja tepena, poniževana in varana, pa kljub temu trdi: »Saj ga imam rada. Saj zna biti tudi dober.« Če pride policija, ga brani. Če se oglasijo sosedi, jih zavrne. Zakaj? Ker je prepričana, da brez njega ne bo zmogla. Ker se boji samote in obsojanja, ker ima pred očmi tudi ugodno finančno stanje, ki jih pritiče po fizičnem, psihičnem in spolnem nasilju.
Ker je tako lažje, kot pa priznati, da je vse svoje življenje dajala človeku, ki ji je uničil mladost in prihodnost.
Težava je, da bližnji, pa naj se še tako trudijo, ne morejo odpreti njenih oči. Pritisk običajno doseže ravno nasprotno: žrtev se še bolj oklepa svojega rablja. Včasih se zgodi čudež šele v trenutku, ko nasilje preseže prag dopustnega: ko je v igri otrok, ko pristane eden iz družine v bolnišnici…. Do takrat pa lahko prijatelji in sosedje samo čakajo in upajo, da se bo seme dvoma, ki so ga zasejali, nekoč prijelo.
Stockholmski sindrom se še bolj očitno kaže v politiki. Ljudje, ki so leta in leta zapostavljeni, varčujejo, da bi lažje preživeli, verjamejo v ''brezplačno'' zdravstvo in šolstvo, ker so jih tako naučili v šoli, so žrtve draginje, ne morejo si privoščiti doma za starejše….pa vseeno znova volijo iste obraze. Zakaj?
Ker verjamejo, da jih bodo »naši« nekoč »opazili« in jim pomagali na zeleno vejo. Hkrati pa verjamejo, da so tisti ''drugi'' zelo slabi, ker jim tako pogosto prišepnejo v ''naših'' medijih. In ne nazadnje, ker jim propagandni aparati, ki ''pije kri za svoj obstoj'' prav tako iz njihove ubožne denarnice, že desetletja dopovedujejo, da alternative ni.
Tako se v Sloveniji vrtimo v krogu: vlade padajo, ''novi'' obrazi se menjajo, a ''center moči'' ostaja isti. Ljudje se jezijo na ulici, doma ob televizorju, v vrstah v ambulantah, a zaman: ko pridejo volitve, lepo vzgojeni, spet obkrožijo tiste, ki jih imajo za svoje »rešitelje«. To je tipičen sindrom talca: raje ostanejo v starem, znanem ujetništvu, kot da bi tvegali neznano svobodo.
Tudi verske sekte, ki na vsake toliko čase poženejo tudi pri nas, znajo ustvariti močan stockholmski primež. Svoje ''vernike'' v najboljšem primeru zgolj oskubijo do kosti, a največkrat se guruji ne ustavijo pri tem: ponižujejo jih in zlorabljajo, prisotno je tudi spolno, psihično in fizično nasilje, a tudi to ''vernikov'' ne odžene.
Zakaj? Ker so prepričani, da je njihova dolžnost, da vztrajajo, da jih bo izstop pogubil. Nekateri trpijo in molijo, a zaman: guruji so jih prepričali, da jih prav trpljenje čisti in jim kaže ''pot v nebesa''....
Tisti, ki ga kritizirajo, postanejo sovražniki, čeprav želijo pomagati. Mehanizem je vedno isti: občutek, da brez rablja ne morejo preživeti, da so mu nekaj dolžni, da jim daje smisel.
Slovenski značaj – ponižnost ali slepota?
Slovenci smo zgodovinsko navajeni potrpeti. Včasih temu pravimo tudi naša ''skromnost in ponižnost''. Toda marsikdaj ni nič drugega kot slepota.
Ko slišimo rek »če te udari po enem licu, nastavi še drugega«, ga marsikdo razume dobesedno. Tako smo postali narod, ki kleči pred oblastjo, namesto da bi ji nastavil ogledalo in se zavzel za svoje pravice. Aktualna vlada nas že tri leta cigani na vsakem koraku. Ljudje pa kar ponižno tiho. Slovenci predstavljamo eno najhujših oblik kolektivnega stockholmskega sindroma.
Ali obstaja rešitev?
Nekateri pravijo, da obstaja, jaz je žal ne vidim.
Stockholmski sindrom nas uči, da človek ni vedno razumno bitje. Pogosto se oklepamo tistega, kar nas uničuje, ker se bojimo neznanega. To velja v odnosih, v politiki, v veri in v službi.
Toda slepota ni večna. Vsaka kaplja dvoma, vsak pogovor, vsako ogledalo, ki ga postavimo pred žrtev, lahko pusti sled. In ko pride trenutek, ko se bolečina prelije čez rob, bo človek vedel, da ima kam iti. Takrat postane naša potrpežljivost menda nagrajena. Hm.
Čeprav je težko gledati ljudi, ki vztrajajo v svojem ujetništvu, ne smemo pozabiti: resnica vedno pride na dan, pa čeprav traja dlje, kot bi si želeli. In prav to je naša naloga – da smo tam, ko slepi in gluhi končno spregledajo.
Komentarji
Objavite komentar
na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com