Vedoželjnost

 

Vedoželjnost

Pred kratkim sem se pogovarjala z upokojeno profesorico, ki je med svojim dolgoletnim delom na gimnaziji imela v razredu marsikaterega odličnjaka. Spomnila se je tudi več “zlatih maturantov”, ki so danes razkropljeni po vsem svetu, le redki so ostali v domovini. Ob tem je pripomnila nekaj, kar mi je ostalo v spominu: “Na tisto ''zlato'' na maturi ne dam dosti, če ni podkrepljeno z darom, ki se ne da izmeriti v ocenah – s pristno vedoželjnostjo.”

O njenih besedah sem še večkrat razmišljala. Res je – čista petica, odlična ocena, priznanje in medalja – vse to ima svojo težo, a hitro ''potemni'', če človek nima v sebi vedoželjnosti, ki ga žene naprej v nova in nova raziskovanja. Tiste radovednosti, ki te ne pusti na miru, dokler ne odkriješ, zakaj nekaj deluje tako in ne drugače.

Drži, ni se težko “napiflati” neko snov. Včasih celo občudujemo mlade, ki si v kratkem času - tudi po kampanjskem učenju -  zapomnijo debele ''špehe''. Meni kaj takšnega ni nikoli uspelo.

Na hitro pridobljeno znanje se, žal, hitro razblini. Vedoželjnost pa deluje drugače. Ni omejena na maturitetna vprašanja ali na oceno v redovalnici. Je kot iskra, ki kot nekakšna ''večna luč'' gori v človeku in ga vodi skozi vse življenje.

Če me spomin ne vara, je večina ljudi, ki so se zapisali v zgodovino, ''podlegala'' tudi vedoželjnosti. Ta jih je gnala, da so študirali tudi tematike, ki niso bile v t. i. ''učnih načrtih''.

Vedoželjnost tudi pomeni, da nismo zadovoljni s tem, kar nam ponudijo na pladnju. Pomeni tudi to, da ne verjamemo vsega na ''prvo žogo''. Da ne ''kupimo'' vsega, kar slišimo v medijih, na družabnih omrežjih, med ''small tokom'', ki vedno bolj nadomešča resne, tudi strokovne pogovore.

Če mislite, da je vedoželjnost domena mladih, se motite. Res je, da je radovednost pri otrocih skoraj samoumevna, saj nenehno postavljajo vprašanja, ki se začenjajo z zakaj, kako, kdo, kdaj? Njihova vprašanja se znajo ponavljati v neskončnost. Žal pa z odraslostjo na pristno radovednost malodane pozabimo.

Ne srečo tudi sama še zmeraj poznam kar nekaj vedoželjnih. Takšnih- z iskricami v očeh! Takšnih, ki nikoli ne nehajo spraševati, raziskovati, brskati, se učiti. Prebirajo knjige, strokovne revije, poslušajo predavanja, podkaste, potujejo, poslušajo druge ljudi, polemizirajo. Vedoželjnost jih drži pri življenju budne in še kako žive.

Danes, ko smo zasuti z informacijami različnih kakovosti, je vedoželjnost še pomembnejša kot kdajkoli prej. Ne gre več samo za to, da najdemo odgovore, vedoželjnost nas varuje pred lenobo duha. Ne dovoljuje, da bi sprejeli polresnice in površnosti. Prav tako nas varuje pred pasivnostjo, pred lenobo, pred ''utrujenostjo in pasivnostjo'' naših sivih celic. Kdor ni vedoželjen, se prepusti toku, kij ga nosi, kamor pač hoče. Vedoželjen človek pa ves čas sam krmari – tudi če včasih zgreši!

Kako ohranjati vedoželjnost je vprašanje za milijon evrov!

Z branjem in učenjem!

Pa ne mislim branja ''rumenega tiska'', temveč branje iz čiste želje odkrivati nove svetove! Druga pot so pogovori – poslušanje drugih, izmenjava mnenj, tudi s tistimi, ki razmišljajo drugače. Tretja pot so potovanja – pa čeprav samo v sosednjo vas ali na hrib za hišo. Četrta pa je pripravljenost sam sebi ali v pogovoru priznati: “Tega pa ne poznam, rad bi izvedel več, mi lahko namigneš, kje dobim informacije?”

To zadnje je morda najtežje. Priznati nevednost. A ravno iz takšnega priznanja se rodi prava vedoželjnost.

Vedoželjnost je dar, verjemite! Tudi zlata matura brez vedoželjnosti je, če dam primerjavo, kot bleščeč pokal, ki ga čez čas prekrije prah.

Vedoželjnost pa ostane! V vsakem od nas tli iskrica. Vprašanje je le, ali jo pustimo živeti ali jo zadušimo z lenobo, pasivnostjo, s plavanjem proti toku!

Morda bi si morali že danes, ta trenutek, vsi skupaj, zastaviti vprašanje: Kaj me zanima? Kaj bi še rad izvedel? Raziskal?

Srčno upam, da takšnemu samoizpraševanju ne bo sledilo, da se boste usedli pred TV, in si ogledali prvi resničnostni show, ki ga boste našli….