pet novčičev

Vsi poznamo tisto staro zgodbo o očetu, ki je imel tri sinove.

Vsakemu je za dediščino dal po pet novčičev. Prvi jih je porabil za lagodno življenje – jedel, pil, se zabaval, dokler je bilo kaj v žepu. Ko je zmanjkalo, je začel stokati, da je svet krivičen, ker mu ni bilo dano več. Drugi sin je bil bolj previden: novčiče je položil na banko, jih varoval kot največjo skrivnost, a jih je sčasoma ''požrla'' inflacija. Tretji sin pa je denar pametno naložil, tvegal, garal vse dneve in z leti postal premožen.

Enaka izhodišča - trije popolnoma različni izidi.

Ta zgodba je sicer stara kot zemlja, a zmeraj znova aktualna. Življenje ni nikoli pravično. Ni uravnilovke, ki bi poskrbela, da bi bili vsi enako bogati, uspešni ali – kar je še najtežje – srečni. Vsi dobimo v roke nek simboličen ''kupček novčičev'': zdravje, sposobnosti, nekaj priložnosti, in tudi nekaj težav.

Od tam naprej pa gre vsak svojo pot.

Srečujem ljudi, ki jim življenje nikoli ni dovolj dobro. Imajo streho nad glavo, poln hladilnik, celo nekaj prihrankov, pa so nesrečni, ker imajo sosedje lepši avto ali bolj urejen vrt. Kadar dežuje, bentijo, da je vreme grozno. Ko sije sonce, pa tarnajo, da je prevroče. Če jih vprašaš, kdaj so bili nazadnje zadovoljni, se morajo kar pošteno zamisliti.

Poznam tudi take, ki bi po vseh pravilih morali biti obupani, pa niso. Moja prijateljica Ljerka je še v pozni starosti okoli stotke, zmeraj, ko sva se videli, dejala: »Presrečna sem, da lahko zjutraj vstanem, pomigam s prsti in vem, da sem še živa.«.

Bila je prepričana, da je življenje – ne glede na vse – najlepše darilo.

Pogosto se mi zdi, da se danes vse preveč primerjamo z drugimi. Koliko imajo drugi več, kot mi, kam hodijo na dopust, s čim se vozijo, v kakšni hiši živijo... Včasih se zdi, da ljudje ne živijo več za sebe, ampak za soseda, sodelavca, za Facebook celo. Kot da bi ljudje skušali usodi dokazati, da je njihovih ''pet novčičev'' precej ''podcenjenih''.

Resnica pa je preprosta: vsak lahko svoje danosti obrne po svoje.

Nekdo bo iz njih ustvaril ''zaklad'', kateri bo s svojim poslanstvom in sporočilnostjo ''bogatil'' njega in druge. Drugi jih bo zapravil za trenutni užitek in potem krivil svet, če bo moral jesti zgolj neslano zelje. Tretji jih bo skril v predal in čakal, da se čudežno množijo.

V resnici pa v življenju največ šteje to, koliko je v nas volje, poguma in hvaležnosti. Koliko strasti, da sprejemamo izzive, ki se prikažejo na obzorju.

Ko sem poslušala stare ljudi, ki so preživeli vojne, pomanjkanje, izgube, skoraj nihče od njih ni govoril o tem, koliko je imel (pod palcem) v trenutkih, ki so bili najtežji. Govorili so o družini, prijateljih, o vseh, ki so jim kar koli pomagali. Govorili so o preživetju, o žrtvovanju, o notranji moči, ki jim je pomagala, da niso omagali in obupali.

Imeti ''veliko pod palcem'' ne pomeni, da živiš dobro. Nekateri so bogati, pa ponoči ne spijo, ker jih je strah, da se bo kaj zgodilo in bodo izgubili vse, kar so nagrabili.

Drugi imajo komaj za preživetje, pa kljub temu najdejo razlog za nasmeh, ker jim je ''vse ravno'' in jim je vseeno, kaj bo jutri. Spomnim se neke stare gospe, ki je vsak dan, že zarana, prepevala ''Marija skoz' življenje''. Glas je bil že precej hreščav, včasih ji je zmanjkalo tudi sape, a je kljub temu pela… Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla: »Če ne pojem, me skrbi, kaj bo z vnuki. Ko pojem, pozabim nanje in tudi na to, da me boli koleno.«

Morda je res, da je naš odnos do tega, kaj je sreča zelo različen. Vsak od nas vidi srečo z drugačnimi očmi. Nekaj pa bi moralo biti univerzalno: če imamo v duši mir, če je zraven nas nekdo, ki nas zjutraj pozdravi, bi se morali zavedati, da smo bogati bolj, kot si lahko mislimo!

obiščite pa tudi povezavo, kjer na vas čakajo zgodbe o moji knjižni zbirki in - naročilnica zanjo 💓💓:

👇👇👇

https://jutri-2052.blogspot.com/