PREKLETI MOLK

 

Vrsto let že pišem in govorim o prekletstvu, ki se imenuje molk. Bojim se, da sem bolj malo slišana, saj je tega molka okoli mene vedno več, ne manj. 

Slovenci smo narod, ki bi se pogosto raje ugrizne v jezik, kot da bi na glas povedal, kar misli. To velja v vsakdanjem življenju, pa tudi v tistem najbolj bolečem, intimnem delu, ki ga skrivamo pred sosedi, sorodniki, včasih celo sami pred sabo. Če je mera polna, potem je vse, kar takšni storijo, to, da se pod krinko anonimnosti izkašljajo na družabnih omrežjih.

Molk je postal naša navada (razvada?), skoraj nacionalna posebnost.

Koliko žensk je bilo v preteklosti in sedanjosti ranjenih, uničenih, ponižanih samo zato, ker niso smele, hotele ali znale spregovoriti? Preveč.

V starih časih so dekleta molčala, ker so jih tako učile matere in babice. “Ne govori, saj bo samo še huje,” so rekle. Če je oče pil in pretepal, se je molčalo. Če je stric, brat, oče, družinski prijatelj… ponoči hodil k deklici v posteljo, se je molčalo. Če je mož udaril ženo, se je molčalo. Sram je bil večji od bolečine, ki bi jo bilo treba ''izkričati''.

Naučeni so bili, da bi beseda uničila “čast” družine, pa čeprav je bila ta čast zgrajena na laži in trpljenju.

A molk ni bil samo v družini. Podpirali so ga učitelji, župniki, zdravniki, sodniki. Kolikokrat je ženska zbrala pogum, povedala resnico in naletela na vidni odpor in nejevero: “Saj ni bilo tako hudo. Saj si ga sama izzivala. Saj je tvoj mož, kaj pa hočeš.” Kolikokrat je bila žrtev ponižana, storilec pa zaščiten? V drugi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače je precej zgodb miličnika Andreja, ki iz prve roke pripoveduje, kaj se je dogajalo, ko so prihajali v stik z družinskim nasiljem.

 

Molk je imel različne obraze. Včasih je bil neizgovorjen, a prav zato še toliko bolj strašljiv: mati, ki je vedela, a je gledala stran.

 Včasih je bil glasen in obtožujoč – sosedje, ki so govorili za hrbtom, ne pa tam, kjer bi bilo treba.

 

Pogosto pa je bil molk preprosto preračunljiv: “Boljše, da nič ne rečemo, saj bo potem mir.” Ta mir je bil kupljen s ceno, ki jo je plačala ženska – s svojim telesom, z dostojanstvom, z življenjem. Tej inačici molka sem posvetila zadnjo knjigo z naslovom ''Mehko kot britev''.

Čeprav živimo v času svobode, hahaha, demokracije, odprtih medijev, družabnih omrežij, se Slovenci še vedno bojimo povedati, kar je prav. Koliko je primerov nasilja v družini, ki se vlečejo desetletja, ker žrtve molčijo, sosedje molčijo, ustanove sicer ukrepajo, a storilca sodišče potem niti ne obravnava… Koliko žensk je v sodnih procesih še vedno prisiljenih dokazovati, da so res žrtve, medtem ko storilci uživajo zaščito pravnega sistema?

In predvsem: koliko nedolžnih otrok, ki so žrtve, takšen molk že v otroštvu pokonča?!

Najbolj strašljivo pa je, da se je molk krepko zaril tudi v čas, ki ga živimo. Ženske še danes doživljajo – po nekaterih ocenah celo še več, kot nekoč - posilstva, pretepe, ponižanja – in marsikatera si ne upa spregovoriti.

 

Nekatere zato, ker jih je strah, druge zato, ker nimajo nikogar, ki bi jim verjel, tretje zato, ker so prepričane, da bodo s tem samo še bolj kaznovane. In res – družba se še vedno – po liniji najmanjšega odpora - obrne proti žrtvi zlasti v primeru, če je storilec kakšna pomembna oseba.

Pred dnevi sem slišala grozljivo zgodbo o ženski, ki so ji s pomočjo odvetnice pomagali, da se je odselila od nasilneža. Čez nekaj časa je naredila samomor, svoji odvetnici pa je pustila sporočilo:«Z možem, ki je bil nasilen, je bilo težko živeti, brez njega je še težje!«

Molk pušča travme, ki se vlečejo skozi generacije. Otroci, ki so gledali, kako so mamo pretepali in je tiho trpela, so odrasli v ljudi, ki verjamejo, da je nasilje normalno. Dekleta, ki so bila zlorabljena in so jih utišali, so postala ženske, ki – take so moje izkušnje- zelo težko navezujejo pristne odnose z moškimi.

Čeprav je težko, čeprav boli, je govorjenje edini način, da se veriga prekine.

Ne gre samo za osebne zgodbe. Gre za vse nas! Dokler bomo molčali ob krivicah, ki se nam godijo, bomo soodgovorni zanje. Pika. Amen.

Kdaj bomo razumeli, da molk ni zlato, ampak veriga, ki nas drži ujete v zlati kletki?