rutina vsakdana

 

Že otroku poskušamo vsaditi v srce osnove rutine v upanju, ki mu bodo skozi leta olajšale vsakdanje življenje. Umivanje zob, vstajanje ob primerni uri, pospravljanje postelje, mize in čevljev v predsobi, delanje domačih nalog, poslušanje v šoli – vse to je del učenja tistega ''reda'', ki nam mora priti v kri. Red prinaša varnost, občutek, da imamo nadzor nad sabo in svetom.

Toda z leti se iz te koristne navade pogosto razvije nekaj popolnoma drugega: neupogljiva rutina začne obvladovati nas, in ne obratno.

Starejši, kot smo, več je te rutine. Z leti si jo intenzivno pridobivamo, ker nam daje nekakšen občutek varnosti.

Vendar ima vsaka, še tako dobra stvar, svojo ceno.

Če si še samski in imaš pri štiridesetih ali petdesetih preveč ustaljenih navad, boš zelo težko našel partnerja – sploh če se ta noče “vklopiti” v tvoj ''ustroj'' dneva, ampak pričakuje, da boš ti sprejel njegovega. Dve ''močni'' in dosledni rutini se redko, če sploh kdaj, brez boja zlijeta v eno.

O tem sem razmišljala danes zjutraj, ko se mi ob običajni uri – malo pred šesto – ni ljubilo vstati. Namesto tega sem si privoščila dve epizodi Poirota.

Občutek rahle krivde sem hitro pregnala z mislijo, da se svet ne bo zrušil zaradi mičkeno lenobe.

Poznam ljudi, ki tega ne bi zmogli. Zanje bi bil tak odstop od rutine že skoraj tragedija.

“Če ne vstanem ob 6.30, mi gre ves dan po zlu,” pravijo.

In res jih potem spremlja občutek, da so nekaj zamudili, da so si pokvarili dnevni bio ritem, izgubili nadzor nad sabo. Kakšna kriza!

Ne bom zapisala ničesar novega, če povem, da se nekateri med nami zbudijo šele, ko popijejo prvo kavo, drugi to storijo sredi dopoldneva. Nekateri jedo takoj, ko pridejo iz kopalnice, drugi zajtrk celo izpustijo. Tretji se – ne glede na vreme – takoj oblečejo, četrti se v pižami valjajo po stanovanju do večera, saj vedo, da v takem vremenu, kot ga imamo danes, verjetno nihče ne bo potrkal na vrata.

Rutina se, kot sem že napisala, s časom prikrade v vse pore našega življenja.

Poznam ljudi, ki že trideset in več let berejo isti časopis, pijejo kavo iste znamke, poslušajo eno in isto glasbo, se – če do tega pride- prepirajo z drugimi zaradi ene in iste dlake v jajcu.

Spet drugi gledajo ene in iste oddaje ter doživljajo ''živčne zlome'', če jih ukinejo. Poslušajo ene in iste radijske postaje, hodijo na dopust tja, kamor so hodili že kot otroci.

Znanka že dvajset let hodi v Barbarigo, pa ne zato, ker bi ji bilo to všeč, ampak zato, ker tam ''vse pozna''. Ko sem jo vprašala, zakaj ne bi šla kam drugam, je rekla: “Zakaj bi menjala, če je tam vse, kar potrebujem?”

In res – zakaj bi?

A včasih to “vse, kar potrebujem” pomeni tudi “nič novega ne prenesem” v svoji bližini.

Rutina je pogosto naša obramba (strah?) pred spremembo. Sprememba zahteva energijo, prilagajanje, včasih tudi nelagodje. Z rutino si zgradimo zid, za katerim se počutimo varno. Toda ta zid nas hkrati, žal, ločuje od sveta – in od ljudi.

Ko sem se pred leti na potovanju znašla v paru z gospo, ki je bila sicer izjemna sogovornica, sem ''krizo'' drugačnih navad občutila na lastni koži. Imeli sva se lepo, dokler me ni njena rutina začela spravljati ob živce.

Že vrečke s hrano, ki jih je med dolgo vožnjo vlekla iz potovalke, so dražile moj želodec s pikantnim vonjem. Zvečer se ji ni dalo spati, jaz pa sem rada v postelji že ob osmih. Zjutraj, ko sem vstala ob šesti, je ona še spala. Preskočila je zajtrk, na avtobus pa je redno zamujala. Po dveh dneh sva bili obe rahlo živčni, na srečo sva se potem- na mojo pobudo- pogovorili.

Podobne zgodbe sem slišala od mnogih, ki so se skušali zaljubiti po petdesetem letu. Misija nemogoče, če sta bila oba zaljubljena v svojo rutino!!!

Vsak je imel svoj ritem, svoje navade, svoje “prav”. On je hotel večerne sprehode, ki bi se zaključili s pivom, njej se ni ljubilo nikamor, ker bi takrat gledala nadaljevanko. On je vstajal ob petih, ona ob devetih. On je oboževal red, ona spontanost.

Rutina nas lahko drži pokonci, a nas lahko tudi zaduši. Je kot naša hrbtenica: če je ne bi imeli, bi se plazili kot gosenice, z njo pa lahko postanemo sila togi, če se ne znamo gibati.

Poznam gospo, ki vsak dan ob točno določeni uri kliče svojo hčer. Če se ta kdaj ne oglasi, jo takoj skrbi, da se ji je nekaj zgodilo.

Hčerka ji zaman dopoveduje: “Mami, imam svoje življenje, ne morem vsak dan ob sedmih govoriti s teboj, no!” Za mamo je takšen odgovor nepojmljiv, saj se ne zaveda, da je njena ''rutina'' prešla že v prisilo.

Rutina je lahko prav tako podobna stari, a še zelo udobni obleki. Ko postane preozka, ker se malo zredimo, nas začne dušiti. Takrat bi jo morali zavreči, a nam tega srce največkrat ne da.

Z leti sem ugotovila, da mičkeno spontanosti ne škodi nikomur. Da je čisto v redu, če včasih ne pospravim postelje takoj, če zajtrk zamenjamo z jabolkom ali če kdaj preberemo kakšen krimič namesto ljubičev ali strokovnih knjig.

Verjemite, svet ne bo propadel, če prelomimo svojo vsakodnevno, že zelo zacementirano rutino.

Rutina je koristna, dokler nam olajša življenje. Ko postanemo njen suženj, je čas, da jo vsaj malo zrahljamo.

Morda nas bo presenetilo, ko bomo to storili, koliko prostora se bo kar naenkrat našlo za nove misli, ljudi in drobne radosti, ki jih v svojem natančno odmerjenem urniku prej sploh nismo opazili.