Desetina ali polovica

 Desetina ali polovica?!

Nekoč so tlačani graščaku oddajali desetino svojega pridelka. To je bila cena, ki so jo plačevali za to, da so smeli obdelovati njegovo zemljo, da so imeli streho nad glavo in da so jim v zameno pustili dihati. Z današnjimi očmi se nam to zdi nepojmljivo – desetina! – in učbeniki so polni sočutja do teh »ubogih tlačanov«, ki so životarili na robu preživetja.

Če bi nam država danes vzela samo desetino, bi se nam to zdelo kot darilo z neba.

Žal nam sodobni »graščaki« – birokrati, uradniki, ministri in vsi, ki sedijo v udobnih pisarnah – vzamejo več kot polovico vsega, kar ustvarimo. In to se nekaterim zdi povsem normalno.

Še več: marsikdo ne bi imel nič proti, če bi vzeli še več – »za skupno dobro«, »za socialo«, »za pravičnejšo družbo«. Ne opazimo, da to »skupno dobro« vedno konča v rokah tistih, ki ga najbolj glasno zagovarjajo.

Nekdanji graščaki so imeli na ozemlju, ki so ga obvladovali, po navadi en sam grad.

Danes je takšnih gradov nešteto. Njihovi lastniki so razporejeni po ministrstvih, tudi občinah, agencijah, svetih, zavodih in »neodvisnih organih«.

Namesto v kočijah se vozijo v črnih službenih avtomobilih, namesto desetine zahtevajo davke, prispevke, takse, koncesije, globe in trošarine. Robertine so strašansko pogoltne!

Tisti, ki so nekoč sramotno izkoriščali kmete, so bili vsaj prepoznavni. Ljudje so vedeli, kdo jim jemlje in zakaj.

Danes ne vemo, kdo pije in kdo plača.

Sistem je postal tako zapleten, da se denar izgubi v labirintu uradov, preden se sploh vrne v obliki drobtinic – kot otroški dodatek, subvencija, povračilo stroškov za malico ali »socialni transfer«.

Če bi si kdo vzel čas in natančno preštel, koliko nam država pobere in koliko nam dejansko vrne, bi hitro spoznal, da bi bilo tlačanstvo prava idila v primerjavi z današnjim »naprednim« sistemom.

Ko nekega Poldeta vprašaš, koliko plačuje davkov, kljub doktoratu ne zna odgovoriti, ker se v to, koliko bi dobili ''bruto'' plače, na splošno sploh ne poglabljamo.

Mesečni ''neto'' pade na račun, delodajalec pa razliko do ''bruto'' sam poravna, in kar je nevidno očem, ne boli.

Če bi vsak zaposlen vsak mesec sam nakazoval za davke in prispevke, bi se marsikaj hitro spremenilo. A tako daleč oblast ne bo nikoli šla. Raje nam obljubi ''božičnico'' – in ljudje, navdušeni, pozabijo, da so jim denar zanjo že prej sami vzeli.

Največja ironija današnjega časa je, da mnogi niti ne razumejo, da država nima svojega denarja. Ima samo tistega, ki ga vzame nam. In vendar so prav ti ljudje, ki praktično nič ne razumejo, največji zagovorniki višjih davkov, ker verjamejo, da bodo potem vsi živeli bolje. Ne razumejo, da so večje in pogoltne državne malhe najprej namenjene tistim, ki jih ''držijo'' odprte – ne pa za delavsko rajo, ki jih polni.

Kmet je nekoč sam odločal, koliko bo posejal, komu bo prodal, koliko bo hranil za družino. Danes pa mora za vsak korak vprašati državo. Še za uto, ki jo želi postaviti na vrtu!

Vsaka dejavnost ima svoj obrazec, dovoljenje, potrdilo, uradno takso. Človek, ki bi se rad preživljal z lastnimi rokami, je oviran bolj kot tisti, ki ne dela nič in živi od podpore, kar v praksi pomeni, da je prisesan na žulje tistega, ki gara zase, za državo in še zanj.

Država nas je spremenila v svoje sužnje. Kdor preveč zasluži, je kaznovan z višjimi davki. Kdor si upa razmišljati s svojo glavo, postane »neprimeren«, »nevaren« ali »reakcionaren«.

In kdor poskuša kaj spremeniti, hitro spozna, da je sistem zgrajen tako, da varuje samega sebe.

Če bi tlačan iz 17. stoletja zašel v današnji čas, bi bil presenečen, kako mirno prenašamo to, kar smo nekoč imenovali izkoriščanje.

Najbolj strašljivo pri vsem tem pa je, da današnjega tlačanstva ne ohranjajo na silo, temveč je to naša ''svobodna'' privolitev. Tlačani so se nekdaj bali biča, mi pa se, žal, bojimo lastne odgovornosti.

Lažje nam je reči: »Država bo poskrbela,« kot pa: »Poskrbel bom sam.«

V imenu »solidarnosti« se odpovedujemo lastni svobodi. V imenu »varnosti« predajamo svoje zasebne podatke. In v imenu »enakosti« dovolimo, da tisti, ki ne ustvarjajo nič, odločajo, koliko naj pripada tistim, ki ustvarjajo vse.

Najhujša oblika sodobnega tlačanstva je, ko človek verjame, da je edino prav, če nismo več gospodarji svojega življenja.

Morda bodo naši zanamci brali:

»V 21. stoletju so ljudje prostovoljno oddajali več kot polovico svojega zaslužka v državne blagajne, verjeli so, da je to pravično in napredno. Hkrati pa so se pritoževali nad visokimi cenami, dolgimi čakalnimi vrstami v zdravstvu in propadajočimi cestami, vendar niso zahtevali sprememb. Menili so, da je tako pač življenje v demokraciji.«

In otroci iz leta 2050 se bodo spraševali: »Zakaj so to dopuščali?«

Podobno, kot današnji otroci sprašujejo, zakaj se tlačani niso bolj pogosto uprli graščakom.

Človek 21. stoletja pozablja, da sodobni graščaki ne nosijo železnih oklepov, ampak obleke dragih blagovnih znamk, namesto biča pa uporabljajo všečna besedovanja o pravičnosti, demokraciji, enakosti pred zakonom, celo nikoli izpolnjene obljube.

So pa imeli tlačani veliko prednost: četudi so bili nepismeni in so živeli v bedi, so kljub temu vedeli, da životarjenje ni za nikamor.

Slovenec iz leta 2025 pa misli, da je svoboden, čeprav je z zlatimi verigami priklenjen na sistem, ki mu jemlje več kot kateri koli graščak pred njimi.

Predvsem pa jim jemlje srce in dušo, kajti toliko ''ovc'', kot jih je danes med pripadniki slovenskega naroda, jih ni bilo nikoli v zgodovini.