izgubljena pravica, da se imenujemo civilizirana država

 

 

Nacionalna raziskava (študija o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu) je pokazala, da je v Sloveniji do 18. leta spolno zlorabljenih:

·         9,5 % žensk

·         2,6 % moških

Druga raziskava (Mrkun 2020) govori, da je imel skoraj vsak peti Slovenec v otroštvu izkušnjo neke oblike spolnega nasilja.

Podrobna analiza Metke Kuhar in Darje Zaviršek zelo jasno pokaže, da so storilci večinoma ljudje iz otrokove bližine:

·         pri ženskah je največ storilcev iz družinskega in sorodstvenega kroga (starši, bratje/sestre, stari starši, strici/tete, bratranci/sestrične),

·         velik delež predstavljajo sosedi – pri nekaterih vrstah zlorab približno četrtina do tretjina primerov,

·         sledijo prijatelji staršev,

·         o neznancih žrtve poročajo le v približno 5–11 % primerov,

·         o zlorabah s strani učiteljev, zdravnikov, duhovnikov in drugih »poklicnih« odraslih pa žrtve poročajo le v 1–3 % primerov.

·         Zdravstveni domovi in porodnišnice (zlasti v jugovzhodni Sloveniji) poročajo, da se vsako leto pojavi več deset mladoletnih porodnic, večinoma iz romskih naselij.

·         Nemška notranja poročila kažejo, da je bilo leta 2017 registriranih 1475 “otroških zakonov”, od tega približno 1000 med muslimanskimi priseljenci.

👇👇

Zakaj teh podatkov skoraj nikjer ni zaslediti

• Politična občutljivost: javna omemba zlorab v specifičnih etničnih ali verskih skupnostih se hitro označi kot diskriminacija.
• Zastrašenost institucij: socialni centri, šole in policija se pogosto bojijo posredovati.
• Kultura molka: v teh skupnostih je poroka mladoletnice del običaja, zato žrtev ne doživlja, da je bila zlorabljena.
• Nezaupanje do “države”: zlasti v romskih naseljih ni kulture prijavljanja.

·         

Kultura kot izgovor za pedofilijo

Ko govorimo o pedofiliji, si večina ljudi predstavlja duhovnike, učitelje ali sosede, ki spolno izrabljajo otroke. To so zgodbe, ob katerih se zgrozimo, jezimo, zahtevamo pravico.
Redkeje pa slišimo žalostne zgodbe o tisti pedofiliji, ki se skriva za besedo kultura. Tam, kjer deklica pri trinajstih postane “žena”, pri štirinajstih rodi, pri petnajstih pa ima za seboj že toliko spolnega in fizičnega nasilja, da postane otopela.

Letos je v novomeški porodnišnici rodilo petnajst mladoletnih deklic iz romskih naselij. Najmlajše so komaj prestopile prag pubertete. Po slovenski zakonodaji je to posilstvo. A nihče ne govori o posilstvu. Govori se o »zgodnjih porokah«, o »spoštovanju kulture«, o »drugem načinu življenja«.
In tako se iz neke ''politične korektnosti'' kaznivo dejanje spremeni v folkloro.

Socialne službe, policija, šole – vsi vedo, kaj se dogaja. Pa molčijo. Eni zato, ker se bojijo, drugi, ker so se navadili. Tretji, ker so prepričani, da se tako pač živi »tam nekje«, kamor pravila države ne sežejo. Četrti se pač bojijo za lastna življenja, če bi v te reči drezali.

Po drugi strani pa: če bi katerikoli oče iz središča Ljubljane oplodil trinajstletnico, bi naslednji dan pristal v priporu. Kje je torej razlika? V barvi kože? V naslovu bivališča? Ali v politični korektnosti, ki nas duši bolj kot si lahko mislimo?

V romskih naseljih se že desetletja dogaja nekaj, kar bi v urejeni družbi morali imenovati s pravim imenom: sistematična zloraba otrok. Deklice se “poročajo” pri dvanajstih, trinajstih. Starši jih “dajo” v zakon, da ''malo zaslužijo''. Skupnost to sprejema kot nekaj običajnega, država pa se spreneveda, da gre za kulturno posebnost.
V resnici pa gre za posilstvo, opravičeno s tradicijo.

Sprenevedamo se podobno, kot so nekoč opravičevali suženjstvo, pa tradicijo kamenjanja žensk, rezanje spolovil.
Zloraba je zloraba – pa če jo zagreši duhovnik, učitelj, ali moški, ki si deklico vzame, ker “tako je pri nas bilo vedno”.

Podobno se dogaja po Evropi.

V Nemčiji so leta 2017 evidentirali 1475 primerov “otroških zakonov”, večinoma med priseljenci iz muslimanskih držav. Številne deklice, stare 12, 13, 14 let, so bile poročene v Siriji, Iraku ali Afganistanu. Ko pridejo v Evropo, zakonodaja teh “porok” ne priznava – toda oblasti pogosto oklevajo, ko bi bilo treba razvezati te poroke in deklice ločiti od “možev”.
Zakaj? Da ne bi kdo rekel, da so islamofobni.

Podobne primere poznajo Švedska, Nizozemska, Avstrija in Francija. Povsod se ponavlja isti vzorec: kulturni običaj se uporabi kot ščit.
Socialne službe, policija in politiki raje pogledajo stran. Rečejo, da je “kompleksno vprašanje”, “občutljivo področje”, da je “potrebna kulturna senzibilnost”.
Toda v resnici gre za čisto zlorabo otroka, ki jo država dopušča, ker si ne upa poseči v “kulturo drugega”.

 

Najbolj nevarno je, ko se kultura uporablja kot alibi.

Ko nekdo reče: “Pri nas se pa tako dela.”
Včasih je tudi veljalo, da žena nima pravice odločati. Pa vendar smo kot družba sprejeli, da nasilje ni več sprejemljivo, ampak kaznivo dejanje.

Zakaj pri otrocih ne zmoremo enakih pravil?
Zakaj je dvanajstletna nevesta v romskem naselju nekaj, kar “moramo razumeti”, trinajstletna mati pa “socialni problem”? Zakaj je zloraba deklice v migracijskem centru “kulturna posebnost”, če pa jo stori slovenski moški, postane naslovnica časopisov?

Kadar dopuščamo zlo, ker nočemo biti “nestrpni”, postanemo soudeleženci.

 

Dvojna merila

V zadnjih letih je Slovenija obsodila nekaj duhovnikov in učiteljev zaradi spolnih zlorab otrok. In prav je tako. Družba je pokazala ničelno toleranco.
A zakaj iste ničelne tolerance ni, ko gre za “kulturno posebnost”?
Zakaj je spolna zloraba znotraj cerkve nacionalna tragedija, posilstvo trinajstletne Romkinje pa “občutljivo vprašanje”?
Otrok je otrok – ne glede na to, ali živi v Ljubljani ali v romskem naselju.

Če zakon velja za ene, mora veljati za vse.
Drugače ne živimo v pravni državi, ampak v dvolični družbi, kjer je kaznivo dejanje kaznivo samo takrat, ko se to politično “splača”.

Evropske države se danes hvalijo z bojem za enakopravnost spolov, s podporo ženskam, s kampanjami proti nasilju.
A istočasno dopuščajo, da se v imenu kulture krši osnovne človekove pravice otrok.
V nekaterih muslimanskih skupnostih v Franciji in Nemčiji še vedno opravljajo obrezovanje deklic. V skrajnih primerih jih pošiljajo nazaj v matične države, da “izpolnijo obveznost” do tradicije.
Vsaka od teh praks je kazniva – pa vendar obstaja.
Ne zato, ker bi Evropa odobravala nasilje, ampak zato, ker ne upa več braniti lastnih vrednot.

Otrok ni last kulture.

Deklica ni last očeta, ne brata, ne plemena, ne vasi, ne tradicije.
Otrok je otrok – in kdor zlorablja otroka, je pedofil. Ne glede na to, ali nosi talar, delovno obleko, ali pa govori v narečju, ki ga država ne razume.

Slovenska in evropska družba se morata odločiti: ali bomo še naprej gojili lažno toleranco, ali pa bomo imeli pogum povedati, da so otroške poroke, prisilni spolni odnosi in mladoletne nosečnosti – ne glede na kulturo – kaznivo dejanje.
Če bomo še naprej molčali, bomo spet čez leto ali dve prebrali, da je rodilo deset, petnajst ali dvajset deklic. In spet se bomo delali, da je to “kulturno vprašanje”.

A otrok, ki pri trinajstih, ki rodi, ni del kulture, je- rečeno v preprostem jeziku - žrtev.

In vsaka država, ki jo pusti samo, izgubi pravico, da se imenuje civilizirana.