med sramom in odprtostjo

 

Kako svet govori o spolnosti: med sramom in odprtostjo

O ''zgodovini spolnosti pri nas'' v resnici vemo presenetljivo malo.
Pogovori, ki bi morali biti naravni, nas pogosto spravijo v zadrego. Starši jih zaobidejo, otroci pa zato odgovore iščejo tam, kjer jih ne bi smeli: na spletu, med vrstniki ali v pornografiji.

Kadar se v Sloveniji pogovarjamo o spolnosti, to običajno počnemo skozi nemalo zadrege in s tančico privzgojenega sramu.
Nekje globoko v kolektivni zavesti še vedno tiči prepričanje, da je pornografija nekako dopustna, saj je ''stvar osebnega okusa'', pogovori spolnosti pa so nekaj, kar je povezano z nespodobnostjo tudi znotraj družine. Naše babice so takšne pogovore povezovale z grehom, matere z dolžnostjo, današnje generacije pa jo pogosto doživljajo kot nekaj, kar mora biti popolno, povezano z užitkov, a brez obveznosti  — kot predstava nas Tik-toku.

Zanimivo, da o njej pogosto spregovorimo šele takrat, ko pride do težav: ko se kdo okuži, ko dekle zanosi, ko pride do nasilja ali zlorabe. Takrat se vsi zgražamo, a le redko kdo potegne logično črto: da bi bilo marsikaj drugače, če bi se o spolnosti znali odkrito, brez sramu in brez posmeha, pogovarjati že prej.

Drugod po svetu je drugače

Vzemimo za primer Nizozemsko, državo, kjer spolnost ni sramota, ampak del življenja.
Tam se pogovori o telesu in čustvih začnejo že v otroštvu.
Šestletniki v šoli skozi igro spoznavajo, kaj pomeni dotik, spoštovanje in soglasje.

In prav zaradi tega imajo Nizozemci najnižjo stopnjo najstniških nosečnosti in spolno prenosljivih bolezni v Evropi.
Ko mladi pridejo do prvega odnosa, so praviloma čustveno in informacijsko pripravljeni.
Tam velja preprosto pravilo: če znaš govoriti o spolnosti, znaš tudi odgovorno živeti spolnost.

*

Tudi Švedska je več korakov pred nami. Spolna vzgoja je tam obvezna že od leta 1955.
V šolah se pogovarjajo o telesnih spremembah, o identiteti, o čustvih, o užitku, o soglasju — o vsem, kar spolnost v resnici je.
Starši doma te pogovore nadaljujejo. Nihče se ne skriva za zidovi lažne spodobnosti.

Na Danskem imajo celo medgeneracijske projekte, kjer o spolnosti govorijo skupaj stari starši, starši in otroci.
Pogovor ne pomeni spodbujanja promiskuitete, ampak učenje odgovornosti in spoštovanja.
V teh državah velja: znanje ne škodi, molk pa ubija.

Na Tajskem ali Baliju se o njej govori kot o energiji življenja — kot o delu narave.
Čeprav tam obstajajo stroge družbene meje, se o telesu govori z več spoštovanja do njegove vloge v ravnovesju sveta.

Kje smo mi?

Slovenska družba je nekje na pol poti med Evropo in Balkanom.
Na zunaj liberalna, v notranjosti pa še vedno ujetnica predsodkov.
Ko govorimo o spolnosti, hitro pridemo do moraliziranja.
Kot bi se bali priznati, da je spolnost del človeka, ne njegova napaka.
Zaradi te zadrege mnogi starši nikoli ne spregovorijo s svojimi otroki o intimnosti.
Nekateri menijo, da je to naloga šole, drugi, da bo otrok že sam “ugotovil”.
A ker se šole te teme izogibajo, otrok ostane prepuščen sam sebi.
Nauči se, da o spolnosti ne sprašuje, ker se o njej “ne spodobi govoriti”.
In tako se začarani krog nadaljuje iz generacije v generacijo.

Slovenija na tem področju ostaja zaprta in polna tabujev.
Imamo družbo, ki zna brez težav govoriti o nasilju, politiki, denarju in smrti,
a jo ob besedi »seks« kar strese.
Ko nekdo odpre temo o spolnosti, mu hitro nalepijo oznako: da je “neprimeren”, “preveč radoveden”, “provokativen”.
Pozabljamo pa, da je prav radovednost tista, ki nas dela ljudi — in da je razumevanje telesa temelj samospoštovanja in osnovni temelj spoštovanja drugega.

Zakaj so tabuji nevarni

Tabuji mlade učijo lažnega sramu.
Sram pa rojeva nevednost, nevednost pa povzroča napake.
Dekle, ki ne ve, kaj pomeni soglasje, se ne zna zaščititi.
Fant, ki spolnost povezuje samo z močjo in dokazovanjem, ne bo znal spoštovati partnerke.
Tako se rojevajo napačne predstave, nasilje, poniževanje in razočaranje.

Nikoli ne pozabim:

Leta 2013, ko je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem bila presrečna. Malo tudi zato, ker sem bila prepričana, da me bodo vabili tudi na predavanja v t. i. ''cerkvene kroge''. Ne nazadnje so bile v knjigi zbrane zgodbe globoko vernih žensk, ki so ob izteku življenja začutile, da bi bilo prav, če o trpljenju, ki so ga v življenju doživele, ne molčijo več.

Kakšna zmota! Eden od prijateljev- duhovnikov- ki mi je pri zbiranju zgodb veliko pomagal, mi je odkrito povedal.«Če te povabim v svojo župnijo, me razjarjeni župljani zatožijo škofu ali pa me v najboljšem primeru odnesejo iz župnišča in vržejo v koprive!«

*

Eden od znanih etnologov pa mi je ob neki priložnosti dejal.«Tudi mi, iz stroke, smo slišali te zgodbe, a jih že zaradi lastne spodobnosti nismo zapisovali.«

*

Pred časom so me povabili na predavanje v neko skupino, kjer so bile same ženske, povprečna starost pa je bila od 45- 60. Pa mi na koncu, ko smo si vzeli čas za prosto debato, neka mlajša gospa reče:« Zelo rada berem vaše kolumne o vnukih (Mali in Šefica) v Odprti kuhinji, a ne morem razumeti, da tako spodobno gospo, kot mislim, da ste, zanimajo ''umazanije'', ki jih ostali raje skrivamo.''

*
Včeraj sem obiskala starostnike v domu za starejše v Šenčurju. Bilo je zelo lepo dopoldne, zanimivo, pestro. Na koncu smo se vsi- brez razlike- razveselili še izkušenj, ki jih je z nami delila gospa, ki je del življenja preživela tudi na otoku Bali. Neverjetne in poučne izkušnje, sploh za nas, Slovence, ki o tem tematiki najraje spodobno molčimo, češ, kaj bodo pa ljudje rekli.

 

 

 

 https://bali.live/p/what-its-like-to-be-a-woman-in-bali