s foušarijo si kopljemo lasten grob

 

Vprašanje, zakaj je Bog položil človeku v dušo toliko ljubosumja/ nevoščljivosti, me spremlja že dolgo.

Če dobro razmislimo, ugotovimo, da se oboje pokaže že zelo zgodaj – veliko prej, kot bi si želeli priznati. Ni ga otroka, ki se ne bi vsaj enkrat pritožil, da je brat dobil »eno žlico več«,

»bombon več«, »pet minut več pozornosti«.

Starši si domišljamo, da bomo s kakšnim pridigarskim stavkom »vsakega imam enako rad« rešili zadevo, pa jo v resnici samo pometemo pod preprogo. Otrok si zapomni tisto, kar ga je zabolelo: da je nekdo drug nekaj dobil on pa ne. Žal pa otrok še ne zna razumeti, mu je tisto pripadalo ali ne.

Z leti gre ljubosumje vedno bolj v cvet. V šoli se pokaže na drugačne načine: boljši učenci postanejo za ''povprečje'' piflarji, marljivi pa »lizuni«, tisti z dobrimi ocenami pa so pogosto tarča posmeha tudi sicer. Situacije postanejo še bolj neznosne tam, kjer otroci prinesejo že od doma '' dodatno količino ljubosumja'', ki ga poberejo od staršev.

Na papirju učimo otroke, da je znanje vrednota, resnično življenje pa jih uči, da se ne smejo preveč dvigniti nad povprečje. Ravnanje vrstnikov jih uči, da jih ''talenti'', če jih pokažejo- ogrožajo, da Je le ''povprečje'' varno.

Tudi zato mnogi zelo hitro zapustijo zatohlosti domačih krajev in odidejo v svet, ker jih je ljubosumje/ fovšija hotelo zadušiti.

V odraslosti je slika enaka, samo bolj prefinjena. Če si bolj uspešen, boš slišal, da si »imel srečo«. Če zaslužiš več, bodo ljudje prepričani, da si goljufal, izsiljeval, da si se prodal. Če te imajo ljudje radi, boš obtožen, da si »priliznjen« ali da »igraš žrtev«.

Ljubosumje spremlja skoraj vsako področje življenja: “Zakaj je ona napredovala, jaz pa ne?” “Zakaj njeni objavi vsi lajkajo, moji pa ne?” “Zakaj ima ona boljšega fanta kot jaz?” Ljubosumje je rak rana tudi v partnerstvih, saj preraste v nadzorovanje, preverjanje telefona, neskončne očitke in prepire, zavistno opravljanje, sabotažo, nasilje, umore, in na koncu v osamljenost, ker ljudje bežijo pred ljubosumnimi osebami, ki največkrat postanejo tudi neznosno žleht.

Slovenski pregovori potrjujejo moje besede: “Ljubosumje je hudičev ogenj.” “Kjer je ljubosumje, tam miru ni.” “Ljubosumen človek si je sam najhujši sovražnik.” “Bolje slep kot ljubosumen.”

Ljubosumje je pri Slovencih, žal, nacionalni šport. Ker ji dela družbo tudi ''sestrična'‘ - zloba, živimo, tako, da ko storimo dva koraka naprej, nas ti dve lastnosti porineta pet korakov nazaj.

Zelo hitro nastane eksplozivna zmes, ki ne uniči samo tistega, ki takšna čustva nosi v sebi, temveč tudi vse okoli njega.

Že zgodovina naših krajev in prednikov je polna takšnih zgodb. Koliko kozolcev je pogorelo, koliko mest je obtičalo v svojem razvoju, ker so imeli tisti, ki v sebi nosijo ta negativna čustva, preveč besede.

Ni naključje, da imajo socialistične ideje pri nas tako plodna tla. Ideja »vsi enaki« se nam ''prilega'' kot topla odeja: Bog ne daj, da ima kdo več kot drugi. Uravnilovko z veseljem negujemo že devetdeset let, to pa zato, da je ljubosumnim lažje pri srcu, ko vidijo, da se tistim, ki ''letijo'', reže krila.

Ko se kot narod poistovetimo s tem, da je »bolje, da smo vsi enaki in vsi »enakopravni v revščini«, kot pa da bi dopustili, da imajo nekateri več zaradi truda, znanja, tveganja ali talenta, si nezavedno ustvarjamo prihodnost, v kateri ''capljanje na mestu''.

Narejeni smo tako, da si zavidamo že pri bedarijah: če kdo zgradi hišo, se najdejo takšni, ki na dolgo in široko razlagajo njene pomanjkljivosti. Če je nekdo napredoval v službi, je to »po vezah«. Če je kdo napisal knjigo, ga popljuvamo, ali pa rečemo podobno, kot moj cenjeni sokrajan:«Raje crknem, kot da bi njeno knjigo kupil.«

Skratka, če kdo stopi iz vrste, ga je treba potisniti nazaj.

Veste, saj pogosto ne gre za to, da bi tisti ''nekaj'' želeli biti ali imeti tudi sami – gre za to, da hočemo, da ''oni nimajo''.

In to je tisto, kar nas dela majhne in pritlehne.

Slovenskemu značaju manjka nekaj odločilnega: sposobnost veseliti se uspeha drugega. V tujini je normalno, da uspeh nekoga iz iste skupnosti dvigne ugled vseh. Pri nas takšen uspeh dvigne samo prah, nevoščljivost in ljubosumje.

Srce me boli, ko opažam, kako smo ljubosumje v slovenski družbi nezavedno povzdignili v vrednoto, v tihi dogovor: “Če ti ne moreš biti boljši, poskrbi, da nihče ne bo.” V ta namen se pišejo vedno novi zakoni, uvajajo se vedno novi davki. Več, kot bomo vzeli, več bomo lahko razdelili med tiste, ki nimajo.

Če bi sredi Ljubljane (in tudi po ostalih mestih) stal spomenik, posvečen ljubosumju, nevoščljivosti in zlobi, ne bi bilo čisto nič narobe. Predstavljal bi tisto, kar smo, pa ne bi smeli biti.

Dokler bo tako, kot je, bodo najboljši odhajali, hkrati bodo prihajale horde neukih in neizobraženih, (pod) povprečni pa bodo ostajali in nam vladali.