Če čutiš bolečino, si živ.

MM

 



Misel Leva Nikolajeviča Tolstoja: »Če čutiš bolečino, si živ. Če čutiš bolečino drugega, si človek« je lepa in všečna, takšna, da se dobro znajde na socialnih omrežjih, ob fotografiji sončnega zahoda ali objemu dveh dlani.

A prav v tej všečnosti se skriva tudi njena past.
Sočutje ni sporno, v brezčutnem času, v katerem živimo, je celo zelo zaželeno. Brezbrižnost je tista, ob kateri se držimo za glavo in si govorimo, kako je mogoče, da je je toliko!
Težava nastane takrat, ko se od človeka pričakuje, da bo ves čas, brez pravice, da vidi najprej sebe, reševal bolečino (in težave) drugih. Kot da bi bila to njegova dolžnost. Kot da bi bil slab tisti človek, ki reče: "Najprej bom postavil hišo sebi, potem jo bom pomagal postaviti še drugim!«
Če bi nekdo resnično dan in noč skrbel le za bolečine drugih, bi zelo hitro izgorel, bil bi pa tudi gol in bos. Postal bi izpraznjen, ker to njegovo ''razdajanje'', ne bi bilo več sočutje, ampak samouničenje.
Običajni smrtniki nismo kot Jezus. Ne znamo pomnožiti kruha in rib. Imamo omejeno energijo, omejen čas, omejeno moč. In to je dejstvo, pa če se na glavo postavimo!
V našem okolju se skrb zase še vedno prepogosto razume kot sebičnost. Če postaviš mejo in rečeš: «Naj gre delat, kot delam jaz, pa bo imel za kruh!«, te obsodijo, da si brez srca. Če rečeš ''ne'', si egoist. Če se umakneš, ko nimaš več kaj dati, si menda slab človek.
Rečeno po domače: sočutje ni v tem, da se razdajaš do ''konca'', ampak v tem, da znaš pomagati tako, da pri tem ne izgubiš sebe.
Morda bi morali Tolstojevo misel dopolniti:
če čutiš bolečino drugega, si človek –
če znaš ob tem poskrbeti tudi zase, pa si moder človek.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »