Hudičev advokat

 

V prazničnih dneh sem si čisto po naključju ogledala film Hudičev advokat (The Devil’s Advocate) iz leta 1997. Presenetilo me je, kako se ni nič ''postaral'', še huje: z leti je postal vse bolj zlovešče aktualen – skoraj brezčasen. Kultni Al Pacino kot John Milton, karizmatični odvetnik in hudič v človeški podobi, se danes zdi vse bolj resničen in otipljiv, kot da bi stopil naravnost iz slovenske družbene stvarnosti. Hudič kot algoritem?

Ko na zaslonu gledamo zakamufliranega Rogatega, ki Zemljanov ne zasužnjuje z ognjem in žveplom, temveč v dragi obleki in z videzom uspešnega poslovneža, z brezhibnimi manirami in všečnim govorom, nas lahko spreleti le srh. Nehote se vprašamo, koliko je okoli nas takšnih – njemu podobnih, ki osvajajo pohlevne, brezhrbtenične in bogaboječe slovenske dušice s sladkobnimi medenimi napitki? Ki obljubljajo užitkov polna nebesa, a v isti sapi pozabijo na obljube, še preden jih do konca izgovorijo?

John Milton tudi žensk ne sovraži, nasprotno, da jim občutek, da jih razume bolj, kot kdor koli drug. Podležejo mu, ker jim ponudi laži, zapakirane s Potemkinovo kuliso ljubezni in varnosti. Pokaže jim njemu lasten smisel življenja, podarja jim rože in jim govori točno tisto, kar želijo slišati. Svoje zlo črpa iz človekove ranljivosti, ki je v času, ko se vsak briga zase, še bolj na dosegu roke. Tudi glavna junakinja Mary Ann verjame, da je ob njem končno videna in slišana. Ko začne dvomiti, jo okolica, zaslepljena od blišča, ki ga širi zlo, prepričuje, da pretirava, da se moti.

Zelo podobno se dogaja tudi v resničnem svetu, saj tisti, ki podležejo hudičevi moči, dvom razglasijo za norost, stisko za šibkost, vse tisto, kar je izmaličeno, izrojeno in rak rana sodobne družbe, za moderno, sodobno, uživaško in sproščeno. Ob na horuk teptanju vrednot, ki smo jih prejeli od prednikov, si hudič mane roke.

Vražji odvetnik je tudi film o neskončni privlačnosti bližnjic, po katerih se do cilja da priti brez večjega truda. Denar je sveta vladar in tudi postelja lahko izdatno pomaga, da tisti, ki so brezkompromisni, preko nje dosežejo, kar so se namenili.

Film gledalca prisili, da se zazre vase in v svet okoli sebe. Človek, ki ima pred očmi samo željo po užitku, pa, žal, slepo sledi Miltonu, ne da bi pomislil, kaj ga na bridkem in usmiljenja vrednem koncu čaka. Svoboda, ki jo ponuja hudič, ne pozna odgovornosti, sreča, ki jo propagira, pa sovraži ljubezen v pravem pomenu besede.
On ceni, si hočemo priznati ali ne, zgolj izprijenost v vseh vulgarnih odtenkih te besede.

Najbolj strašljivo spoznanje, ki nas preveva, je, da film sploh ni več fikcija, ampak je postal že sistem, v katerem živimo. Zato, da je hudič človeka prepričal, ni potreboval veliko časa, število njegovih občudovalcev in zagovornikov iz dneva v dan še zmeraj strmo narašča.
Ko mu bo uspelo zatreti kritičnost in notranji glas, ki nas svari, kaj je prav in kaj narobe, je nad njim le še modro nebo.

Tudi pri Faustu, Dorianu in Raskolnikovu hudič preizkuša svojo moč. Faust mu proda dušo za znanje, mladost in užitek. Ko Dorian Gray sprejme večno mladost za ceno morale, uniči tudi druge okoli sebe. Raskolnikov pa verjame, da lahko ubija v imenu višjih ciljev. Pri njem hudič govori v jeziku logike in pravičnosti: ali sem nad zakonom, če želim uveljaviti svoj »prav«?

Vsi trije liki delujejo po istem vzorcu: hudič jih ujame tam, kjer so najšibkejši: v njihovi bolestni želji, da bi bili nekaj več kot zgolj ''običajni'' ljudje.

 

 

V svetopisemski zgodbi o Jobu srečamo hudiča, ki svojo žrtev spravlja v skušnjavo z obljubami in lepimi besedami. Mar želi le preveriti, koliko hudega človek zdrži, ko mu gre vse narobe? Job vztraja in trpi, četudi je imel nešteto razlogov, da bi obupal.
In ravno v tem je bila njegova moč: ostane zvest sam sebi, tudi ko bi bilo lažje odnehati.

V hudiča s kopiti in žveplom danes skoraj nihče več ne verjame. Prav tako bi, slepi in gluhi, zmajali z glavo, če bi slišali, da se je zlo počlovečilo in si nadelo dopadljivo opravo, s katero vešče in vztrajno srka življenje iz naših duš. Saj imamo ustavo, nešteto zakonov! Drži, da je na papirju vse tako, kot bi moralo biti, a v resničnem življenju veljajo čisto druga pravila! Nam je to sumljivo? Žal ne.

Tudi v kultni Deklini zgodbi Margaret Atwood ne opisuje klasičnega pekla, temveč svet, v katerem ljudje iz nerazložljivega strahu sprejmejo sistem, ki jim počasi vzame vse: svobodo, dostojanstvo, celo svobodo misli. Vse, kar se jim potem zgodi, se zgodi zaradi reda, v imenu varnosti, za dobro družine. Koliko milimetrov nas danes loči od realnosti, ki smo jo spremljali v državi Gilead, ki je- kako domače se to sliši- le krinka za nadzor, ki nasilje in odvzem svobode prodaja kot moralni red v dobro državljanov?

Ostajajo ljudje, ki opravičijo zlo z najbolj sladkimi besedami. Hudič, preoblečen v odvetnika, in izrojena ideologija v rdečih plaščih govorita isti jezik:«Mi vam želimo le dobro.« V resnici pa ljudem jemljeta tudi sposobnost treznega razmišljanja in odločanja.

Hudič, če govorimo v prispodobi ali pa tudi ne, ima danes dostop do slehernega kotička javnega prostora tako na družabnih omrežjih kot tudi v medijih. Denar ni le pekla vladar, ampak je vladar zlasti v svetu, v katerem živimo. Niti opazimo ne, kdaj se zlo vtihotapi v naše dnevne sobe, saj govori jezik, ki ga vsi razumemo, medtem ko nas sili v izbire po meri povampirjenega človeka.

Milton svojega zaposlenega, Kevina Lomaxa, pretkano spodbuja, da laže, manipulira, izkorišča pravne luknje, zagovarja nemoralno v imenu »pravice«. Kevin se na koncu poskuša iztrgati iz te igre, a film gledalcu ne ponudi klasičnega srečnega konca. Še več: zadnji prizori jasno pokažejo, da skušnjava nikoli ne izgine, samo spremeni obliko.

Ko brez diha obsedimo pred televizorjem z daljincem v roki, se boleče zavemo: Hudičev odvetnik ni zgodba o Satanu, temveč o človeku, ki se prostovoljno odpove vesti v trenutku, ko mu svet ponudi moč, denar, slavo in uspeh. Kako znano in zlovešče zveni vse skupaj!