Iluzija, ki polni vozičke

 

Konec leta so trgovine praviloma videti, kot da je čeznje zapeljal trop izstradanih Božičkovih jelenov. Police so izropane, še zadnji vozički pred blagajnami polni, ljudje hitijo, nervozni, napol panični, kot da se bo 1. januarja podrl svet. Kupujejo piškote, salame, penine, darila, zavijalni papir, sveče, okraske, igrače, tehnične naprave, oblačila, še več hrane. Dostavne službe in pošta v tem času delajo s polno paro. Paketi se kopičijo pred vrati, mi pa mrzlično razmišljamo, ali smo nabavili darila za vse?

V tej dirki se nam, hočeš nočeš , nehote vsili vprašanje: kaj od tega, kar si srčno želimo, ne moremo nikjer dobiti? Kje se prodaja veselje, volja do življenja? Kje kupiš dobro idejo, optimizem, pogum, vztrajnost, ljubezen do dela, objeme? Kje se prodaja želja po veliki družini, zvestobi, predanosti? Kje dobiti vsaj kilogram moči, da bi lahko bili dober partner, najboljši starš, razumen, predan in razmišljujoč državljan?

Kje se nabavi ljubezen do domovine? Tudi trgovino, kjer bi prodajali odgovornost do skupnosti, zaman iščemo. Na vprašanje, kje se najde pogum, ki bi pomagal, da voz, ki nam je zdrknil globoko v socializem, ponovno porinemo svetlejši prihodnosti naproti, ne zna nihče odgovoriti.

Iluzija, ki polni vozičke

Živimo v času, ko imamo več kot kadar koli, a smo obenem čedalje bolj nezadovoljni, naveličani in negotovi. Poln hladilnik ne pomeni tudi z milostjo napolnjenega srca. Polnemu koledarju vabil na zabave se ne sanja o naši priljubljenosti, sreči in zadovoljstvu.

Potem pa brezglavo nakupujemo, ker je to najlažji način, da zapolnimo praznine v duši. A z bombončki se ne da pričarati mirnega spanca, notranje gotovosti, občutka, da nam življenje ne teče med prsti. Ni denarja, s katerim bi si lahko kupili zaupanje vase, v bližnjega in v prihodnost. Premalo se zavedamo – če sploh – da najdragocenejših dobrin ne ponujajo v akciji »3 za 2«. Zanje ni popustov, kaj šele darilnih bonov.

Zakaj teh stvari ne prodajajo?

Zelo preprosto: veselje, ki ga nosimo v srcu, izvira iz nas samih. Obče človeške vrednote, ki smo jih prevzeli od staršev, nimajo roka uporabe, imajo pa ceno, in ta je pogosto visoka, zato niso na razprodajah.

Veliko vrednot, ki jih danes pogrešamo, je nekoč že obstajalo. O njih pišejo modreci, filozofi in misleci, a tudi pisatelji in pesniki, vsi tisti, ki niso živeli od puhlic, temveč od izkušenj in odgovornosti ter so se še kako zavedali posledic svojih dejanj. Izjemno so cenili občutek pripadnosti. Zavest, da nisi sam, da si del skupnosti, jim ni bila tuja. Spoštovali so delo in zato zapisali pregovor »brez dela ni jela«. Zavedali so se, da svoboda ni brezmejna, kaj šele samoumevna. Začne in konča se tam, kjer se začne svoboda drugega.

Danes smo, ko beseda nanese na vrednote, v rahli zadregi. Počutimo se, kot da gre za staro obleko, ki ni več v modi, kajti užitek je postal gonilo sveta. Ko mine, zahteva novega, močnejšega. Tako nastane spirala, v kateri ni prostora za potrpežljivost, odrekanje, zvestobo ali odgovornost. Vse, kar zahteva čas, trud in vztrajanje, postane odveč, dolgočasno ali celo politično nekorektno in sumljivo.

Ko užitek prevzame krmilo, se življenje zoži na vprašanje: kaj imam jaz od tega. Družba, ki se orientira po njem, težko prenaša bolečino, neuspeh in meje. A prav te stvari oblikujejo značaj. Brez njih ni odraslosti, in ni odgovorne svobode. Užitek ne ustvarja skupnega dobrega, ampak posamezne mehurčke zadovoljstva. Ko poči prvi, sledi razočaranje, praznina in jeza. In potem iščemo nove dražljaje, nove izzive. Užitek sam po sebi ni slab. Narobe je, ko nadomesti naše vrednote.

Velika družina, predanost, zvestoba – zakaj so postale eksotika?

V sodobnem svetu so velike družine skoraj že obravnavane kot posebnost, o katerih mediji pišejo predvsem ob Božiču. Predanost partnerju se pogosto razume kot omejitev pri uživanju, ne kot zavestna odločitev. Zvestobo imajo za naivnost, iz katere se je mogoče pikro norčevati. Problem ni v tem, da ljudje ne bi več znali ljubiti. Problem je v tem, da ljubezen zahteva več, kot smo pripravljeni vložiti vanjo, priznamo ali ne.

Tudi ljubezen do domovine je postala sumljiva in smešna, tarča norčevanja. Besedna zveza ljubezen do domovine zveni staromodno ali celo nevarno. Kot da bi šlo za nekaj, česar se je treba sramovati ali vsaj zaviti v ironijo. Verjetno zato, ker je povezana z odgovornostjo, ki se je pač ne da kupiti?

Ne bom pozabila Gregorja, ki se je leta 1998 po več kot petdesetih letih izgnanstva v Argentini vrnil domov. Ko je s svojo družino stopil z letala na letališču Jožeta Pučnika, je s solzami v očeh pokleknil in poljubil domačo zemljo. Dejanje, ki je povedalo več kot tisoč besed.