iz strahu pred drugačnimi pogledi - pobegnejo

 

Ravnanje slovenskih dijakov na debatnem tekmovanju v Zagrebu, kjer so raje zapustili prizorišče, kot da bi se pogovarjali o Izraelu, je kot strela z jasnega razkrilo globoko, precej ideološko krizo vrednot v našem izobraževalnem sistemu.

Namesto da bi mladi bodoči intelektualci izkoristili priložnost za argumentirano razpravo o kompleksni temi, kot je izraelsko-palestinski konflikt, so se raje odločili za umik. Ravnatelj gimnazije je to označil za "pogumno" in ''hrabro'' dejanje, ker so se na ta način ''odrekli tudi morebitni odlični uvrstitvi''.

Narobe, gospod ravnatelj!

Vrgli ste puško v koruzo in dali rep med noge, ker niste bili sposobni javno in argumentirano zagovarjati svojih stališč! Izkazali ste se kot velikanske reve! Libertarec je zapisal:«Ko se nekateri premaknejo iz trdnjave enoumja, iz strahu pred drugačnimi pogledi - pobegnejo.«

 Z vso resnostjo se lahko sprašujemo, kako danes vzgajamo mlade generacije. To, da so dijaki raje odšli domov – verjetno na zahtevo ali vsaj z blagoslovom učiteljev – namesto da bi se pogovarjali o Izraelu, je bilo zastrašujoče. Mar ne nudi ravno debata tistega prostora, kjer se mladi učijo oblikovati misli, se soočati z nasprotnimi stališči in razvijati kritično mišljenje? Ali z bežanjem vzgajamo inteligenco, ki si ne bo upala spoprijeti z nasprotnimi mnenji? Žalostno.

 Kje je tu prostor za rast?

Naloga učitelja bi morala biti ravno nasprotna: učiti in pripravljati otroke na soočenja z drugačnostjo. V razredu, na tekmovanjih ali v življenju nasploh je ključno, da se mladi nenehno srečujejo tudi s stališči, s katerimi se ne strinjajo. Bistvo vsake debate je, ne le zmagati, ampak tudi razumeti kompleksnost sveta. V Zagrebu so imeli dijaki odlično priložnost, da bi povedali in razložili svoje mišljenje o Izraelu, Palestini, lahko bi debatirali o moralnih dilemah v zgodovinskem ali aktualnem kontekstu, pa ste jih zato prikrajšali. Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena!

Kakšno popolno nerazumevanje sveta je to, da učitelji, namesto da bi spodbujali odprtost, prenašajo na mlade lasten politični aktivizem?! Nihče ne oporeka, da je izraelsko-palestinski konflikt ena najbolj zapletenih tem sodobnega sveta, polna zgodovinskih krivic, geopolitičnih interesov in človeških tragedij. Lahko pa dopušča razpravo o pravici do samoobrambe ali iskanju kotičkov pod soncem, nujno potrebnih za preživetje naroda, mar ne? V našem okolju se, žal, zdi, da je že sama omemba Izraela tabu, ki sproži umik in celo posredno sovražnost do njih.

 V Sloveniji, kjer je javno mnenje pogosto usmerjeno proti Izraelu – deloma zaradi medijskega poročanja, deloma zaradi zgodovinskih simpatij do "zatiranih" – se mladi, kot kaže, ne učijo razmišljati, kaj šele, da bi jih spodbujali k razumevanju različnosti.

Če bi sklepali po tej zgodbi- pa upam, da se motim - jih (nekateri?) učitelji vodijo v smer, kjer je drugačnost naš sovražnik. Je do trenutka, ko se bo mlade učilo, da je treba neprijetnega nasprotnika ''odstraniti'' z vsemi sredstvi, le še korak?!

Prej ali slej se bodo mladi povsem nepripravljeni znašli v resničnem svetu, polnem konfliktov, nesoglasij in moralnih sivin. Kako bodo lahko postali jutrišnji voditelji, novinarji ali diplomati? Kako bodo reševali probleme, če se že danes umikajo pred neko čisto nedolžno, srednješolsko debato? To ni samo izgubljena priložnost za odlične dosežke na tekmovanju v Zagrebu, to je bila tudi izgubljena priložnost za osebni razvoj. Brez težav bi lahko v polfinalu kritizirali ustanovitev Izraela in njihovo nasilje nad Palestinci, razpravljali o posledicah zadnje vojne, ki so jo prožili slednji - vse v okviru argumentacije. Namesto tega so se vrnili domov, morda z občutkom moralne superiornosti, a z repom med nogami. To se z mladimi ne počne!

Čas je, da premislimo o svojem izobraževalnem sistemu.

Učitelji bi morali imeti široka obzorja, aktivizem naj prihranijo za proste urice! Zadnji čas bi bil, da šole spodbujajo debate zlasti o spornih tematikah: od cene, ki jo še danes plačujemo zaradi povojnih morišč, do akcij 8marca v parlamentu EU, podnebnih spremembah, do upravičenosti po odstranitvi Titovih in še kakšnih drugih kipov, obče človeških vrednot do geopolitike. Debate bi morale potekati brez cenzure. Le tako bomo vzgojili generacijo, ki se bo sposobna spopadati z realnostjo, ne pa da se bo posluževala bežanja nazaj v udobne mehurčke.

V nasprotnem primeru tvegamo družbo, ki bo polna sovraštva do drugačnosti, in to brez najmanjšega razumevanja zanjo! Incident v Zagrebu je opozorilo, ki nas mora prisiliti, da se zbudimo. Upam, da ga bomo vzeli resno, preden bo prepozno. Miro Haček je dejal.« Najboljši družboslovci morajo znati zagovarjati katero koli stališče, pa četudi se s stališčem osebno globoko ne strinjajo. Ker gre za veščino (skill). Vse od tukaj naprej pa je navadno bedno slovensko politikantstvo.«