nezmožnost komuniciranja
nezmožnost komuniciranja in večvrednostni kompleks?
Že pred davnimi leti sem prebrala anekdoto, žal si nisem zapomnila, na koga je letela. Nek učenec, ki je kasneje postal znan matematik, je imel ''hudo'' učiteljico, ki nikakor ni dovolila, da bi dotični učenec prišel do končnega rezultata matematične naloge drugače, kot je ona razlagala. Ker je ni ''ubogal'' in še zmeraj računal malo po svoje, je imel matematiko komaj zadostno.
Koliko nesrečnih otrok ''ustvarijo'' tudi starši, ki vzgajajo otroke tako, da zmeraj obvelja njihova?
Enake, in pogosto zelo žalostne zgodbe se ponavljajo v okoljih, kjer velja ''diktatura razmišljanja'' ene same osebe, ideologije,
nadrejenih, itd. Ena najbolj krvavih in zelo skrajnih oblik takšnih odnosov so povojni poboji, ko je bilo treba v krvi zatreti vse, kar ni bilo takrat na liniji ''Moskve'' in ''Beograda''.
Žal se ne iz zgodovine- ne iz tragičnih dogodkov in ne iz žalostnih osebnih zgodb – nismo dosti naučili.
Slovenci imamo sploh velik problem, ker nas že v otroštvu /mladosti ne vzgajajo v duhu, kako pomemben je pogovor, kako pomembna je izmenjava mnenj, polemiziranje.
Nikoli ne bom pozabila žalostne zgodbe, ko se je ena od vzgojiteljic na zaključni prireditvi ob slovesu od vrtca (pred vstopom otrok v 1. razred) pred neko mamico pohvalila:«Štejem si za velik uspeh, da sem vašega otroka naučila, da nima toliko spraševati, ker s tem samo moti delo v skupini.«
O tem, kako dijakom 4 leta ''perejo možgane'' in jih - do vejice natančno - učijo, kako napisati maturitetni esej, ne bi razpredala.
Ljudje so se tudi zaradi takšne ''mehke tiranije'', ki je je vse polno, naučili, da je varneje, če se pač skrijejo za hrbti drugih. Marsikomu med nami je to postal celo način življenja.
Usta si upajo odpreti le, ko se skrijejo za lažnimi profili na družabnih omrežjih. In takrat si dajo duška za vse, kar se v ''realnosti'' nabira v njih!
Mar tudi ''nezmožnost komuniciranja'' botruje dejstvu, da živi med nami več kot četrtina odraslih, ki so funkcionalno nepismeni?
Slovenci obvladamo še eno navado, ki je postala prava, pravcata ''športna disciplina'': do potankosti smo izpilili ''pravila'', kdo lahko kaj reče in kaj lahko reče. Večina se je tej '' grozljivi, nevidni diktaturi izrečene besede'' prilagodila, vsi pač ne.
Kakšno prekleto moč imajo ''idejni vodje'' tovrstnih skupin sem na lastni koži izkusila ob izidu prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Moji t. i. ''verni prijatelji'' so mi začeli obračati hrbte, češ, ''govorjenje in- Bognedaj- celo pisanje- o človekovi intimi – je nekaj umazanega in nezaslišanega. Nekateri so še danes na ''distanci'', malo so se ''omilili'', ko sem bila na zadnjem referendumu ''proti'' in sem o tem tudi javno spregovorila.
Pri tistih, ki so ''ideološko na drugem bregu'', sem bila na začetku…hm…''zelo priljubljena'', dokler niso ugotovili, da so v knjigah tudi zgodbe, ki njihovo ideologijo ''boleče razgalja''.
»Oprosti Milena, ne moremo te več vabiti na dogodke, ker si preveč desna,« mi je rekla gospa, s katero sva vrsto let ne le sodelovali, tudi prijateljevali. Še danes ne razume, da se Milena njej na ljubo ne bo spremenila, še manj se bo spremenila na ljubo njenega ''kroga''.
Kako fanatično, sovražno in sprevrženo se obnašamo do vseh tistih mnenj, ki niso ''združljiva'' z mehurčkom, ki mu pripadamo, lahko na lastni koži doživljamo tudi na tem portalu (Facebooku).
»Kdo ti je dovolil, da objavljaš takšne stvari?«
»Ali te plačuje Janša?«
»Kakšen smrad si!«
»Goni se v tri marjetice!«
Osnovna naloga Facebooka takoj ob ustanovitvi (4. februar 2004) je bila zelo preprosta in specifična:Povezovanje (!!!) študentov Harvarda prek digitalne različice "face booka" – torej spletne različice univerzitetnega imenika (knjige obrazov), kjer so lahko študenti ustvarjali profile s fotografijo, si izmenjavali mnenja, se dogovarjali za druženja.
Danes?
Facebook danes kaže, žal, tudi tisto, čemur rečemo ''dno'' človeka.
Slovenski uporabniki niso nobena izjema. Pogovarjanja, kaj šele polemiziranja nas niso učili ne v šoli ne doma. Spomnimo se samo klavrnega, zelo žalostnega bežanja mariborskih dijakov z zagrebškega debatnega tekmovanja!
Pri svojih objavah opažam, da jih ljudje sploh ne preberejo, če jih preletijo, je to že ''zadetek na loteriji''! In potem vidijo, da pljune prvi in si rečejo:«Bom pa še jaz!«
Včasih poskušam poseči v pogovor s prošnjo, naj svoje ''pljuvanje'' razložijo, naj predstavijo svoje poglede na probleme. Zaman.
Kaj storiti, da se bomo začeli pogovarjati? Soočati svoja različna mnenja?
Če nekdo napiše:«Trava je zelena!« ni treba, da se dotičnega zmerja z idiotom, ampak je prav in zaželeno, da svoje drugačno mnenje utemeljimo vsaj z nekaj stavki- brez zmerjanja, brez uporabe vulgarizmov, brez vzvišenih in večvrednostnih tonov!
Še nekaj: pogosto se križamo nad mladimi, ki v marsikaterih okoljih počnejo grozne stvari. A tisti, ki malo bolj spremlja pisanje njihovih staršev in starih staršev po družabnih omrežjih, hitro spozna, da mladi, žal, drugačni sploh ne morejo biti.
Zadnja leta mojih različnih zaposlitev, sem opravljal tudi dela hišnika na eni izmed osnovnih šol v Kranju. Med ostalim, sem tudi skrbel za pripravo odra v dvorani, za nastope otrok ob različnih prireditvah. Predvsem delovanje ozvočenja je bila moja skrb. Na vseh proslavah od najmlajših do tistih, ki so šolo zapuščali, sem bil obenem tudi dober opazovalec njihovih nastopov, znanja in vtisa, ki so ga zapustili. V glavnem so zdrdrali na pamet naučeno, brez kančka osebne dodane vrednosti in popolnoma nesproščeno. Kako bodo kasneje taki otroci povedali in predvsem javno branili svoje lastno, drugačno mnenje?
OdgovoriIzbriši