POHLEP

MM

 



POHLEP

Med klasičnimi svetovnimi deli, ki govorijo o pohlepu, izstopajo: Cesarjeva nova oblačila Hansa Christiana Andersena. V zgodbi pohlepni cesar zapravlja za videz in neopazne obleke, kar razkrije njegovo nečimrnost in strah pred resnico.
Božična pesem (A Christmas Carol) Charlesa Dickensa je zgodba o skopuškem Ebenezerju Scroogeju, ki ga pohlep naredi osamljenega in nesrečnega, dokler se ne spreobrne.
Biser (The Pearl) Johna Steinbecka pripoveduje o revnem ribiču, ki najde dragocen biser, a pohlep po bogastvu uniči njegovo družino.
Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda – kdo se ne spomni sage o pohlepu po bogastvu, statusu in nedosegljivi ljubezni, kar vodi v tragedijo?
Tudi mit o kralju Midi in njegovi želji, da se vse, česar se dotakne, postane zlato, je izjemno zgovorna zgodba o človekovem pohlepu. Na koncu privede do lakote in izgube najbližjih.
Ko govorimo o pohlepu, se največkrat oziramo proti že skoraj filmski lakomnosti milijarderjev, ki kopičijo nepremičnine, jahte in otoke.
Pravi, vsakdanji pohlep je veliko bolj prisoten, bolj domač in zato še toliko bolj nevaren. Živi v naših blokih, na delovnem mestu, v družinskih klepetih ob nedeljskih kosilih in v komentarjih pod objavami na družbenih omrežjih.
To je pohlep, ki ga prepoznamo takoj, če ga zagledamo pri drugih, a pri sebi ga rade volje opravičimo kot »normalno željo po boljšem življenju«.
Vidimo ga pri sosedi, ki si želi večjega stanovanja, pa čeprav ima, četudi živi sama, takšnega s tremi sobami, hkrati pa godrnja, ker so se drugi v bloku odločili za skupno prenovo dvigala, pa so pritisnili tudi nanjo, da bo morala nekaj prispevati.
»Jaz pač nimam denarja za take neumnosti,« reče, čeprav vsi vedo, da se laže.
Vidimo ga pri sodelavcu, ki se pritožuje nad plačo, a ko pride do napredovanja, takoj začne računati, kako bo prevzel še delovno mesto kolegice, ki gre na porodniško.
»Saj vendar potrebujem več, družina, hipoteka, smučanje v tujini, jadranje …«
Vidimo ga v družini, ko dedek ali babica razdelita premoženje, njuni otroci pa že začenjajo preračunavati, ali je bilo vse pravično.
Tisti, ki je dobil skoraj vse, molči, tisti, ki je dobil manj ali celo nič, pa vse življenje nosi zamero, ki se kaže v odsotnosti na rojstnih dnevih.
Pohlepa ne vidimo niti v drobnih stvareh:
Ko si želimo nov telefon, čeprav stari še odlično deluje. Ko zavistno pogledamo fotografije dopusta prijateljev in takoj začnemo iskati cenejše letalske karte, da bomo mi šli še dlje, v še lepše kraje.
Ko se razjezimo, ker nekdo dobiva všečke, mi pa ne.
Ta, zelo vsakdanji pohlep je nevaren prav zato, ker se premeteno skrije za besedami kot so »zaslužim si«, »to je samo fer«, »saj vsi to počno«.
Skrije se za skrbjo za družino, za ambicijo, za željo po varnosti.
In ker je komaj opazen, ga spregledamo, češ eni so pač takšni, ni jim zameriti.
A ravno ta drobni, vsakdanji pohlep je tisti, ki najgloblje razjeda odnose.
Zaradi njega nismo več zadovoljni s tem, kar imamo. Prenehamo ceniti ljudi okrog sebe. Postanemo tekmeci v lastnem najbolj intimnem krogu – s sosedi, s sorodniki, s prijatelji.
In kar je še najhuje: ko se enkrat navadimo na »še malo več«, nikoli ni dovolj: stanovanje postane premajhno, avto prestar, plača prenizka, dopust prekratek, prijatelji preveč vsakdanji in plehki.
Zaradi pohlepa pozabimo, da je pravo bogastvo v miru, ki ga nosimo v duši, v odnosih, v tem, da zjutraj vstanemo brez ene same grenkobe v srcu.
👇👇
👇👇

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »