pričevanja

 

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 5. del: Lučkine in druge zgodbe – Milena Miklavčič

Na več kot štiristo straneh in v 108 med seboj zelo različnih izpovedih peta knjiga zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače so pred nami ponovno zbrana pričevanja ''nevidnih žensk'', takšnih in tistih, ki v družbi, v kateri živimo, nekako ne sodijo nikamor. Izogibajo se jim tako feministke kot tradicionalne ženske, žal.

Če vplivnice že govorijo o težkem življenju žensk včeraj in danes, raje jemljejo primere iz tujih logov.

 Ženske, ki v tej knjigi spregovorijo, so večinoma tihe, izobražene in neizobražene, nevidne, zaznamovane s stvarno in duhovno revščino, nasiljem, boleznijo, sramom in – kar je najhuje – z molkom, ki so ga družina, skupnost in sistem od njih zahtevali desetletja.

Kot že rečeno; ne sodijo pa v noben »pravilen« politični ali ideološki kontekst. Prav zato jih javni prostor vztrajno presliši. Še huje: ignorira jih! One pa izvisijo, ker so preveč moteče.

Milena Miklavčič že skoraj pol stoletja počne tisto, česar družba kot celota ni pripravljena početi: posluša. Brez prisilnega tolmačenja, brez moraliziranja, brez razvrščanja krivde po ideoloških predalih. Pusti, da govorijo izkušnje same – surove, neolepšane, pogosto brez pričakovane tolažbe s strani bližnjih. Te zgodbe niso napisane zato, da bi se bralec po njih počutil boljšega človeka. Nasprotno: nelagodje, ki ga vzbujajo, je njihova največja vrednost.

Posebej pretresljiv je prvi, najobsežnejši del knjige – Lučkine zgodbe. Skoraj petdeset let je vedeževalka Lučka poslušala ljudi, ki so k njej prihajali z najbolj skritimi, bolečimi in sramotnimi deli svojih življenj. Prinašali so zgodbe o prevarah, nasilju, prisilnih porokah, boleznih, smrti otrok in partnerjev, o krivdi in strahu pred kaznijo – celo o tem, kaj se zgodi po smrti.

Mnogi so verjeli, da imajo karte čudežno moč. Lučka jih je brez olepševanja vračala v realnost: da se želje ne izpolnijo same od sebe, da ni bližnjic, da brez dela, odpovedovanja in soočenja ni spremembe. Njena vloga ni bila ''odrešeniška'', temveč trezna in prizemljena.

Drugi del knjige odpira eno najtemnejših in hkrati najmanj (nič) obdelanih poglavij povojne Slovenije: zgodbe o poskusih na novorojenčkih v ljubljanski porodnišnici v šestdesetih letih. Staršem so zdrave otroke odvzeli z obljubo »zdravljenja« zlatenice, vrnili pa so jim jih telesno in duševno hudo prizadete.

 Ena takšnih zgodb je bila predstavljena celo na prvem pediatričnem kongresu v Ljubljani – in kljub temu ostala vse do danes - neopažena. Ta molk je zelo poveden in zelo pomenljiv! Kaže, kako hitro se tudi sistemske krivice potisnejo na rob, če prizadeti nimajo moči, glasu ali ustreznega položaja v slovenski družbi.

Knjiga razkriva še vrsto drugih zamolčanih resničnosti: razkošno življenje povojne »rdeče buržoazije«  (to pričevanje je Milena potem uporabila v romanu Mehko kot britev), prisilne poroke s psihično bolnimi moškimi, medgeneracijske prenose nasilja, potlačeno spolnost, sram in krivdo.

Vsi ti ekscesi so zaradi molka, ki vlada med Slovenci, postali vzorci, oziroma način medsebojne komunikacije zlasti znotraj družine.

Navzven pa se ta molk kaže še bolj nenavadno: namesto da bi v javnosti govorili o domačih zgodbah, raje uporabljamo tuje. Žal.

 Morda je tako tudi zato, ker omenjena pričevanja ne ustrezajo poenostavljenim narativom o napredku, emancipaciji in enakopravnosti in so zato za nosilke teh ''naprednih idej'' moteče.

Primerjava s tujimi literarnimi uspešnicami, kakršna je The Color Purple Alice Walker, se ponuja sama od sebe. Ob tujih zgodbah trpljenja radi jokamo, delimo citate, se čutimo sočutne in moralno na pravi strani zgodovine. Takšna empatija je tudi ''politično'' varna, ker je dovolj oddaljena. Ko pa se enako ali hujše trpljenje razgali doma – v slovenskem okolju, v domačih zakonskih spalnicah, porodnišnicah, v življenjih naših babic, mater, sosed, učiteljic – se naša čustva in interes nenadoma ohlade. Postane : »preveč zapleteno«. »zakaj spet to«, »Milena s temi pričevanji pretirava«, ali celo »to se pri nas ne dogaja«!

Metodološko gre za izjemno pomembno obliko občanskega raziskovanja, t. i. citizen science, ki jo akademski svet pogosto podcenjuje ali prezre. Rečeno po domače: prezira.

A brez teh izpovedi bi ostali brez ''glasu ljudi'', ki so imeli to smolo, da ''niso bili zanimivi''.

Prav Milenina pričevanja bi morala biti v središču naše pozornosti. V izpovedih se zrcalijo procesi: prenos travm, normalizacija nasilja, mehanizmi sramu in krivde, ki so med nami prisotni že desetletja, pogosto pod krinko normalnosti in ''tako mora biti'', o njih pa se ne pogovarjamo, kaj šele, da bi intimne težave, ki se prenašajo iz roda v rod, ozavestili. Pričevanja niso le zgodbe, so učbenik življenja!

Ta knjiga ponuja tudi številna vprašanja:

Zakaj so nekatere ženske še vedno nevidne?
Zakaj o njih molčijo tudi tisti, ki sicer glasno govorijo v imenu žensk?
In zakaj je lažje objokovati tuje zgodbe kot pogledati v domače ogledalo?

Lučkine in druge zgodbe niso ''ljubiči''. So ena redkih knjig, ki vztrajno, tiho in trmasto beležijo resničnost tistih, ki jih zgodovina praviloma prezre ali celo povozi. Če želimo resno – ne le deklarativno – govoriti o položaju žensk v tej družbi, teh zgodb ne moremo več ignorirati.

Katjuša