Prostitucija telesa, vrednot in čustev

MM

 


Prostitucija telesa, vrednot in čustev

Po uradnih finančnih poročilih podjetja Fenix International (lastnik OnlyFans) za fiskalno leto 2024 je bruto prihodek (skupni znesek, ki so ga oboževalci plačali ustvarjalcem) znašal 7,22 milijarde USD (približno 6,7 milijarde EUR). To predstavlja 9-odstotno rast v primerjavi z letom 2023. O zaslužkih slovenskih ustvarjalcev pa je slovenska davčna uprava (FURS) decembra 2024 objavila, da je več sto slovenskih ustvarjalcev na OnlyFans v zadnjem letu skupaj zaslužilo več kot 10 milijonov EUR.

O starejši ženski, že upokojenki, ki si na ta način mesečno prisluži okoli 300 evrov, sem že pisala. O podrobnostih fotografij in kratkih video posnetkov, ki jih ustvarja njen mož, ne bi šla v podrobnosti, ker pač niso za vsak želodec. Zelo neumno pa bi bilo si zatiskati oči, da se to dogaja, ker se! Lahko celo v okoljih,  za katere bi sosedje dali obe roki v ogenj, da se ne.

Še žalostna zanimivost: ko zgodbo Bonnie Blue - če se spomnim- povem na kakšnem predavanju, me čudno gledajo, češ, kaj pa je to OnlyFans. Pa bi bilo fajn, da bi vedeli vsaj tisti, ki jim to pritiče po ''poklicni dolžnosti''.

Namreč: če nam je nekaj zoprno in odvratno, to ne bo izginilo, če gledamo stran in si govorimo, da ne obstaja.

Slika, ki kroži po spletu – nasmejana ženska v ospredju, za njo pa dolga vrsta moških z modrimi maskami, ki skrivajo obraze – je postala simbol nečesa bistveno večjega od še enega spletnega škandala. Gre za Bonnie Blue, britansko ustvarjalko na platformi OnlyFans, ki je leta 2025 trdila, da je v dvanajstih urah spolno občevala z več kot tisoč moškimi, domnevno v imenu »svobode«, »avtonomije« in »ženske emancipacije«. Dogodek je bil posnet, moški so ostali anonimni, vse skupaj pa se je zapakiralo kot svojevrsten rekord, ki ga lahko ustvari t. i. sodobna ženska, nad katero je samo še modro nebo.

Žel je ta zgodba več kot zelo zelo žalostna tudi zato, ker je zrcalo časa, v katerem živimo.

Mnogi med nami – priznamo ali ne – še vedno živimo v svojih mehurčkih. Zgroženi beremo pričevanja v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki razkrivajo spolnost naših prednikov: prisilne poroke, molk, sram, nevednost, pomanjkanje čistoče, telesno in psihično nasilje. Radi si rečemo, da smo danes drugačni, da smo miselno napredovali, ker da imamo izbiro, znanje, kontracepcijo, pravice.

Pa smo res?

Ko se pobliže soočimo s pojavom OnlyFansa – tudi med Slovenkami in Slovenci – se vprašanje vsiljuje kar samo: ali gre res za napredek ali zgolj za novo, bolj bleščečo obliko ''starega izkoriščanja''?

OnlyFans se oglašuje v stilu: jaz odločam, jaz zaslužim, jaz upravljam svoje telo. Tudi Bonnie Blue (s slike) v dokumentarcu 1000 Men and Me govori o svobodi, nadzoru in užitku.

Toda realnost, ki pronica skozi razpoke te zgodbe, je precej bolj mračna. Tekmovanje v ekstremih, nenehno stopnjevanje, pritisk algoritmov in naročnikov, fizične bolečine, izčrpanost, psihične posledice zaradi izrojenosti, ki jih um ne prenese več, milo rečeno- nečloveško…

V aktualnem trenutku ne gre več zgolj za prodajo telesa. Gre za skrajno izrojeno prostitucijo vrednot in čustev.

Predniki, o katerih beremo v pričevanjih preteklega stoletja, so trpeli zaradi zatiranja in tudi zaradi – za današnje pojme – krute spolnosti.

Koliko jih je, ki so danes to spolnost popolnoma skomercializirali? Pa ne le preko OnlyFansa tudi preko čisto vsakdanjega, zelo banalnega življenja, ko se posamezniki prodajajo za službe, avtomobile, drage počitnice, za odskočno desko- kjer koli že? Tudi v naši preljubi

Sloveniji že lep čas velja, da se '' z denarjem in kurbarijo'' daleč pride…

Že zgodbe, ki jih osebno poznam, niso lepe…

Pa vas sprašujem: je to, kar se dogaja, pa nočemo videti, tako opevana svoboda? Družba, ki takšne ''emancipirane'' zgodbe slavi kot uspeh, normalizira razčlovečenje. Zato Bonnie Blue ni čisto nobena feministična ikona, ampak je zlo, pošasten, desetoglavi zmaj, je simptom sistema, v katerem je seks valuta, intima pa tržno blago.

Svoboda brez vrednot niti približno ni ''osvoboditev''. Je le nova oblika verige, ki je v svojem bistvu dosti bolj kruta in neizprosna, kot so bile verige, s katerimi so priklepali naše babice.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »