žaganje veje

MM

 


Žaganje veje, na kateri sedimo, je pri


 Slovencih že skoraj ponarodelo.



Še posebej izrazito je v aktualnem trenutku. Zdi se, kot da se vedno hitreje in vedno bolj nekritično vračamo v čase, za katere smo nekoč trdili, da jih ne želimo več. Socializem se vrača skozi zadnja vrata, skupaj z romantiziranjem preteklosti in čaščenjem diktatorjev, o katerih se govori selektivno in brez resnega zgodovinskega razmisleka.

Ob tem raste generacija mladih, ki iz šole ne pride niti z osnovnim razumevanjem ekonomije. Mnogi so prepričani, da denar preprosto »je«, da pride od nekod sam od sebe, kot da bi res rasel na drevesu. Višji davki se jim zdijo samoumevna rešitev za vse težave, vedno večji državni aparat pa nekaj koristnega in nujnega, ne pa grozljivo breme, ki posega v vsakdanje življenje posameznika. Posledica?

Generacija, ki vidi državo kot rešitelja vseh težav, ne pa kot orodje, ki ga je treba učinkovito upravljati v korist državljanov.

Zasebna pobuda se sistematično spodkopava, še posebej v zdravstvu. Namesto da bi razmišljali, kako razbremeniti javni sistem in omogočiti ljudem več izbire, se uničuje zasebništvo. Posledice so že vidne: po novem letu se bodo čakalne vrste podaljšale tudi na ortopediji. Ne zato, ker bi bilo bolnikov več, temveč zato, ker je država ponovno pritisnila na zavoro. Namesto razbremenitve javnega z več zasebne pobude se dogaja nasprotno – in pacienti plačajo ceno, ki jih lahko stane življenje

S 1. januarjem 2026, se je nadomestilo za brezposelnost bistveno zvišalo (najnižje na 894 € bruto, najvišje sprva ~1661 € bruto). Ob rekordno nizki brezposelnosti (4 %) in akutnem pomanjkanju kadra tak ukrep deluje kot:«Če se vam ne ljubi zjutraj vstati in odidi v službo, vam mi- država- ponujamo rešitev! Ostanite doma, poskrbeli bomo za vas!«

Še več: številni primeri kažejo, da nekatere družine na socialnih transferjih prejmejo več kot delavci z minimalno plačo – in to brez obveznosti. Ni čudno, da se mnogi sprašujejo, zakaj bi se mučili za podoben neto znesek, kot ga dobijo oni- na socialnih transferjih.

Na koncu: zakaj v naših kosteh tiči strah pred spremembami, zakaj se oklepamo iluzije, da mora država poskrbeti za vse, zakaj imamo takšen odpor do zasebne pobude? Zakaj smo postali tako prekleto nevoščljivi do vseh, ki delajo več, kot so ''standardi'' in zato tudi zaslužijo več? Zakaj smo hkrati tako ''očetovski'' do tistih, ki jih podpira država iz državnega proračuna, da lahko guncajo afne na čisto vsaki veji in se norčujejo iz državljanov?

Hočeš-nočeš, zgodovina kaže, da sistemi, ki preveč stavijo na državo in enakost na račun učinkovitosti, na dolgi rok propadejo. Slovenija ima potencial (visoko izobražena delovna sila, dobra lega), a ga zapravljamo z ideološkimi boji, namesto da bi prisluhnili rešitvam.

Še nikoli si nismo tako očitno žagali veje, na kateri sedimo. Kot da smo se sprijaznili z mislijo, da je slabše življenje cena za iluzijo enakosti in varnosti, ki pa je v resnici ni.

Hkrati pa se čudimo, zakaj je revnih vedno več in zakaj padamo vedno nižje in vedno golobje.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »