NA KONCU KONCEV SMO VSI LE LJUDJE

MM

 


Najhujše, kar lahko doleti človeka, je trenutek, ko se nenadoma znajde v položaju popolne nemoči. Ko je odvisen od pomoči drugih – pa naj gre za zdravje, nesrečo, naravno katastrofo ali nerazumevanje okolice.

Danes premikaš gore, jutri pa ne moreš niti žlice dvigniti do ust. In kar je najhuje, svojo nemoč spremljaš pri polni zavesti…

To je pekel, kjer um razume vse, telo pa ne uboga ničesar. To se lahko zgodi komur koli ali kadar koli. Tudi tebi. Tudi meni.

 A dokler smo zdravi, dokler je nad nami le modro nebo in občutek, da smo gospodarji svojega življenja, na to niti ne pomislimo.

Predstavljaj si: zjutraj vstaneš, poln energije, načrtuješ dan, morda tečeš, delaš, objameš bližnje. Popoldne pa – kap. Ali huda nesreča. Ali nenadna bolezen, ki ti vzame moč v rokah, nogah, glasu. Ali se ti preprosto zgodi starost, ki pride hitreje, kot smo mislili. Ali prometna nesreča. Rojstvo otroka, za katerega bo treba večno skrbeti.

Nenadoma si odvisen od nekoga, da te nahrani, umije, obrne v postelji, da ne dobiš preležanin. Nekoga, ki ti bere misli, ker usta ne morejo več oblikovati besed.

V glavi kričiš: »Jaz sem bil tisti, ki je vse življenje pomagal drugim! Hočem biti neodvisen!«

Nihče te ne sliši, niti ne razume, niti ne ve, kaj se ti mota po glavi.

Če bi se ti zazrli v oči, bi v njih videli bolečo in globoko prošnjo po slišanju. A je ne bi razumeli.

V takšnih trenutkih se svet obrne na glavo, saj te preplavijo občutki, ki ti hočejo raztrgati dušo: nemočno spoznaš, da si postal ujetnik lastnega telesa.

Negovalci te nosijo na rokah, tuji ljudje te hranijo, skrbijo za tvojo higieno, se ti kdaj pa kdaj nasmehnejo, ti rečejo kaj bodrilnega.

Zakaj o tem ne razmišljamo, ko je nad nami le ''modro nebo''?

Verjetno zato ne, ker bi nas to uničilo. Človek potrebuje iluzijo, da bo večno vse dobro in vse, kot mora biti.

 Potrebujemo občutek, da smo močni, nepremagljivi, da nas »hude reči ne more doleteti«. Tako imenovano ''modro nebo nad nami'' je simbol te iluzije.

Tudi zdravje nam lahko daje lažno varnost: »Meni nihče nič ne more! Sem praktično nesmrten!«

 A resnica je kruta: nobeden ni.

Nihče ni imun za trenutek, ko telo izda duha, ko spoznamo, kako ranljivi smo. Kako potrebujemo drug drugega.

Zato je pomembno, da cenimo vsako ''gibanje'' roke, vsak korak, vsak grižljaj, ki ga nesemo v usta sami.

Bodimo hvaležni za neodvisnost, ki jo imamo, da lahko sami premikamo gore in počnemo, kar želimo.

''Modro nebo'' se lahko v trenutku spremeni v temno nevihto. Pred njo nas ne more zaščititi niti oholost, niti žlehtnoba, niti denar, niti veze in poznanstva.

Na koncu koncev smo vsi le ljudje.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »