življenje pod maskami

 

Pretvarjanje je zanimiva človeška lastnost. Nekateri trdijo, da je včasih skoraj nujna, drugi pa, da je zelo nevarna. Odvisno je predvsem od tega, kje imajo družba ali posamezniki postavljeno mejo.

Roko na srce: vsi se kdaj pretvarjamo. Rečeno po domače: kakšno stvar zamolčimo, jo povemo drugače, ko se nam zdi, da druge ne briga, kaj delamo ali kako se počutimo.

Na TikToku objavimo, da smo dobro, čeprav smo vso noč prejokali. Ko na obisku s prikritim odporom pojemo kos torte, to storimo zato, da ne bi prizadeli gostiteljice. Ne mine dan, da ne bi držali jezika za zobmi, kadar pride v pisarno namrgodeni šef.

Takšno pretvarjanje je oblika samoobrambe, saj z njo gladimo robove vsakdanjega življenja v želji, da se pred ljudmi ne bi preveč in po nepotrebnem razgalili.

Pretvarjanje kot način življenja?

David Bowie je skozi kariero gradil različne odrske osebnosti: Ziggy Stardust, Thin White Duke in druge. V intervjujih je večkrat priznal, da se je včasih tako poglobil vanje, da ni več natančno vedel, kje se konča lik, in začne on sam. Nosil jih je kot obleke, ki jih lahko obleče, ali sleče. Marilyn Monroe je rada poudarjala, da je Marilyn Monroe samo oseba, ki jo je igrala pred svetom. Naučila se je obnašati, govoriti in smejati tako, kot so od nje pričakovali producenti in javnost. Ko je stopila pred kamere ali množico, je pritisnila na namišljeni gumb in vklopila Marilyn. Pozneje je priznala, da je to dvojno življenje postajalo vse težje.

Zgodovina pozna tudi primere političnih voditeljev in diktatorjev, ki so pred narodom in svetom gradili močan imidž, ki je bil, rečeno v sodobnem jeziku, performans, saj so govorili eno, delali drugo: Stalin kot oče naroda, Mao Zedong kot skromen kmečki sin, Nicolae Ceaușescu s svojim kultom osebnosti.

Sociolog Erving Goffman je v knjigi Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju (The Presentation of Self in Everyday Life) opozoril, da je naše družbeno življenje nenehna igra. Na odru sveta nosimo maske prilagojenosti in vljudnosti, pravi obraz pa pokažemo šele, ko nas porinejo pred zid.

Podobno pretvarjanje se dogaja pri superjunakih, recimo pri Hulku: ves čas se pretvarja, da je miren in neopazen znanstvenik, medtem ko v sebi skriva ogromno jeze in bolečine. Ko se nabere dovolj zatrtosti, strahu in besa, odloži masko in se spremeni v zeleno pošast. Hulk ne predstavlja le metafore za neobvladan bes, pokaže, kaj se zgodi, ko predolgo in pregloboko skrivamo resnične občutke, ki na koncu začnejo uničevati nas same.

Posledice pretvarjanja

Če človek ves čas govori eno, misli pa drugo, počasi izgublja samega sebe. Pride trenutek, ko sploh ne ve več, kaj je res in kaj je samo igranje. Takšno življenje je izčrpavajoče. Ko se zazdi, da pretvarjanju celo sami verjamemo, zazvonijo vsi alarmi. Človek se spremeni v igralca, ki nikoli ne zapusti odra.

Drugi znak je izguba notranjega miru, saj se v duši kopičijo dvomi, jeza in napetosti, ki delujejo kot lonci na pritisk. Ko se dolgo pretvarjamo, pozabljamo, kaj v resnici čutimo in mislimo. Navadimo se govoriti tisto, kar drugi želijo slišati. Maska se tako tesno prilepi obraza, da je skoraj ne znamo več sneti. Takrat se človek zlomi.

Je pretvarjanje del politike ali obratno?

V intervjuju v podkastu Aidea (epizoda z Janezom Janšo in Robertom Golobom) je predsednik vlade dejal približno takole: »Politiki so se dolžni pretvarjati, ko imajo javne nastope. Govoriti, da se politiki ne pretvarjajo, je laž.« Pojasnil je, da si mora politik nadeti plašč všečnosti, ko stopi pred državljane. Po njegovem je takšno ukrepanje nujna realnost sodobne politike. Mnogi smo ob teh besedah zastrigli z ušesi. Če se politik pretvarja, kako naj potem državljani verjamemo, da je bilo vse, kar smo od njega slišali v zadnjih letih, iskreno in ne le dobro odigrano? Politika je že tako polna nezaupanja, a takšne izjave ga le še poglobijo.

Je med vljudnostjo in pretvarjanjem razlika?

Rekla bi, da je. Vljudnost izhaja iz spoštovanja: tudi kadar se ne strinjaš, kadar si jezen ali utrujen, izbereš besede in ton, ki drugega po nepotrebnem ne ranijo. Pretvarjanje pa je maska za lastne interese: nasmeh, ki skriva prezir, lahko so to komplimenti, s katerimi hočemo nekaj izsiliti ali pa le pesek, ki ga mečemo državljanom v oči. Pretvarjanje največkrat služi samozaščiti ali pridobivanju koristi, pogosto pa se sprevrže z manipulacijo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi se v nedeljo, na volitvah, tudi volivci vprašali: »Bomo dali svoj glas tistemu, ki govori resnico, ali onemu, ki se pretvarja?«

Če je pretvarjanje res del svobodne politike, potem se moramo tudi volivci vprašati:
»Kdo pravzaprav bolje igra, politik ali mi, ki mu verjamemo?«