SMO SE PAČ NAVADILI, DA NAS TEPEJO

MM

 



Navaditi se – tiha sila, ki oblikuje naše življenje

Predstavljajte si, da vsak dan hodite po isti poti v službo. Potem pa tam prekopljejo cesto zaradi kanalizacije, ki jo v mestu gradijo. morate spremeniti smer poti, kar vam ni prav, četudi pri tem ''prihranite'' nekaj minut in nekaj korakov.

Enako se dogaja z vsem drugim v življenju.

Navadimo se na bolečino v kolenu, kolkih, celo v duši. Otroci se navadijo, da oče vpije in mama joka – ali obratno. Danes so tudi ženske precej nasilne.

Navadimo se na dobro. Ko prvič dobimo plačo, ki nam omogoča, da si malo več privoščimo, smo navdušeni. Po dveh letih pa se nam zdi samoumevno. Ko po spletu okoliščin udobje izgubimo, nas boli veliko bolj, kot bi nas bolelo, če ga nikoli ne bi imeli.

Navadimo se na slabo. Navadimo se, da je partner nasilen, da ne moremo ukrotiti hiperaktivnih otrok. Spet drugi se navadijo, da živijo od socialnih prejemkov in pomoči Rdečega križa in Karitasa.

Vsak dan sedemo v avto in se peljemo v službo. Sprva nas moti promet, hrup, izgubljeni čas. Po letu dni je to “samo vožnja”. Navadimo se na zastoje, na kavo iz avtomata ob prihodu na delo, navadimo sena sodelavce, tečnega šefa.

Navadimo se na prijatelje. Čez čas postanejo del rutine. “Se vidimo v petek,” rečemo brez posebnega navdušenja. Šele, ko jih izgubimo, začutimo, kako pomembni so bili.

Navadimo se na telefon. Zjutraj ga primemo, še preden odpremo oči. Iz navade, ne da bi tekst sploh preleteli, lajkamo, beremo novice. Če ga pozabimo doma, se počutimo, kot bi bili goli.

Navadimo se na življenje v mestu. Na betonu, na hrupu, na tem, da sosedov ne poznamo. Navadimo se na to, da vse mora biti takoj. Potem pa se preselimo na vas, kjer nas kmalu začne boleti glava zaradi vse ''tišine'', ki je nismo vajeni.

In najhuje – navadimo se na stvari, ki nas uničujejo tudi od znotraj.

Navadimo se na laži, pa na to, da am vse sorte obljubljajo, pa nič od tega ne naredijo. Navadimo se, da nam mediji lažejo. Navadimo se na reklame, ki nam prodajajo ''mačke v žaklju''.

Navadimo se na korupcijo, na plavanje proti toku, na pretvarjanje, da smo srečni, četudi nismo.

Nekateri se navadijo celo na to, da so nekakšni bogovi. Drugi se navadijo na silno moč, ki jo imajo.

Kritika jih užali, nasvet jih razjezi. Postanejo slepi za svoje napake, ker so se navadili, da jim vsi vedno le kimajo.

Navajanje je kot voda, ki kaplja na kamen. Počasi, dan za dnem, oblikuje naš značaj, naše vrednote, naše meje. Kar smo nekoč zavračali, postane sprejemljivo. Vrednote, ki to niso, pa smo jih zato zavračali, postanejo samoumevne.

Navadimo se lahko na stvari, ki nas vsak dan bolj razčlovečijo. Navadimo se na življenje, v katerem samo životarimo, namesto da bi živeli.

Ampak navajanje ima tudi drugo, lepšo plat.

Lahko se namerno navadimo na dobre stvari.

Lahko se navadimo vstajati zgodaj in telovaditi. Sprva je težko, po mesecu dni postane del dneva. Lahko se navadimo biti hvaležni. Lahko se navadimo na mir v duši. Na sprehode brez telefona. Na globoke pogovore namesto površinskosti. Na branje knjig, na delati dobro, razmišljati trezno.

Navajanje je moč, ki jo imamo v sebi vsi. Samo redko jo zavestno uporabljamo.

Ko se naslednjič ujamete, da rečete “pa saj je že v redu” ali “tako pač je”, se za trenutek ustavite.

Je to res “v redu”? se vprašajte.''Kaj pa, če smo see samo navadili na nekaj, česar si v resnici ne želimo?''

Življenje ni samo to, da se navadimo plavati s tokom. Življenje je tudi to, da krmilo svojega čolna vzamemo v svoje roke!

In včasih je največja sprememba v življenju prav ta: prenehati se navajati na slabo ter se raje začeti navajati na boljše.

 

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »