»To bi pa jaz naredil bolje.«

V vsakdanjih pogovorih, pa tudi v bolj resnih razpravah, se pogosto sliši: »To bi pa jaz naredil bolje.«

Izrečemo jo mimogrede, skoraj z lahkotnostjo, kot da gre za nekaj samoumevnega.

Včasih kaj podobnega zinemo ob gledanju televizije, ko politik odgovarja na neprijetno vprašanje. Drugič v kuhinji, ko poslušamo zgodbo o ravnatelju, učiteljici, sosedu.

Tretjič ob prebiranju knjige, ki nam ne sede, ali ob gledanju predstave, ki nas pusti hladne. Vedno znova smo prepričani, da bi znali bolje, bolj pametno, bolj pravično, bolj človeško.

Ta stavek je na prvi pogled nedolžen.

Prepričuje nam, da naše sposobnosti niso od muh, kaže na to, da razmišljamo, da imamo merila, da nismo pripravljeni slepo sprejemati vsega, kar nam je ponujeno. In res – družba brez kritičnih ljudi bi bila nevarna družba.

A težava nastane drugje. Ne v tem, da sodimo, temveč v tem, kako lahkotno sodimo. Kako malo v resnici vemo o tistem, kar presojamo.

Najlažje je biti pameten na kavču. To ni zgolj fraza, to je stanje duha, ki ga občutimo tudi na lastni koži.

Sediš, gledaš, poslušaš, in ker nisi vpleten, ker nimaš posledic, ker te nihče ne kliče k odgovornosti, si lahko privoščiš ''biti pameten''.

Vse vidiš. Vse razumeš. Vse bi rešil. Politika? »Jaz bi to uredil v enem mesecu.« Šolstvo? »Jaz bi jih že spravil v red.« Vzgoja otrok? »Pri meni tega ne bi bilo.«

Pisanje knjige? »Saj to pa res ni tak problem.«

Potem pa te nekdo izzove, pa ti reče:«Ej, stari, sam napiši knjigo!«

Pisanje knjige je lep primer, kako je mukotrpno delo na zunaj videti skoraj romantično. Predstava, da sediš za mizo, piješ kavo in zapisuješ misli, ima v sebi nekaj privlačnega.

A resnica je drugačna. Pisanje je dvom, je vračanje na začetek, je brisanje strani, za katere si bil še včeraj prepričan, da so dobre. Pisanje je tudi odgovornost do zgodbe, do ljudi, ki bodo to brali, do samega sebe. In ko enkrat sediš pred praznim listom, ko pojma nimaš, kako pisati naprej, se vse spremeni.

Takrat ni več lahkotnega »jaz bi«, ali pa »Milena je ena navadna koza«, temveč tiho vprašanje, ki te gloda: Ali sploh zmorem? Jebela cesta, saj nimam niti ideje! Zakaj jo Milena ima, jaz pa ne?! Sovražim jo zaradi tega!"

Enako velja za vse druge pojave, vloge, stanja, dogodke…ki jih tako radi ocenjujemo.

Vzgoja otrok, na primer. Kolikokrat slišimo: »Jaz bi jih vzgojil, kot je treba! Ubogali bi me, preden bi kaj rekel/a!««

»Pri meni bi že vedeli, kje jim je mesto.«

Besede s ''kavča'' so izgovorjene odločno, skoraj ostro in brezkompromisno. A otrok ni projekt, ki ga vodiš z ukazi. Je človek, ki ima svoj značaj, svojo voljo, svoje strahove. Vzgoja ni enkratna odločitev, temveč tisoč majhnih trenutkov, v katerih se moraš odzvati, četudi si utrujen, zaskrbljen, bolan, preveč obremenjen in izgubljen. In šele takrat razumeš, kako hitro se samozavestne sodbe spremenijo v prah, ki ti spolzi med prsti.

Podobno je v šoli. Starši o tem, kako bi moral učitelj učiti, vedo ''vse''.

»Preveč zahtevna je.« »Premalo razloži.« »Nima reda.« »Pojma nima!«

Pozabljajo pa, da učitelj ne dela z eno trdo bučo, temveč s tridesetimi. Vsak otrok je svet zase, z drugačnim ozadjem, drugačnimi sposobnostmi, drugačnimi ranami. Voditi razred ni zgolj posredovanje znanja, temveč nenehno lovljenje ravnotežja med redom in razumevanjem, med zahtevnostjo in spodbudo. To razumeš šele, ko stojiš pred tablo!

In potem je tu še tista najbolj izzivalna in privlačna tarča: država s svojimi politiki. Ni ga človeka, ki ne bi vsaj enkrat rekel: »To bi jaz bolje vodil.«

Če imamo v mislih odhajajočo vlado, bi to celo držalo. Kritika oblasti je nujna. A vodenje države ni črno-bela naloga. Je mreža interesov, pritiskov, kompromisov, odgovornosti. Vsaka odločitev ima posledice, ki jih ne vidiš takoj. Pogosto se ne izbira med dobrim in slabim, temveč med slabim in še slabšim, med 10% provizijo in med 30% provizijo, med botri, mafijo, prijatelji, spolnimi partnerji, med tistimi, ki te držijo za ''jajca'' zaradi že kakšnih grehov in onimi, ki bi te izdali v trenutku, ko jim obrneš hrbet.

Zanimivo je, da se ta lahkotnost presojanja ne ustavi pri velikih stvareh.

Prisotna je tudi v vsakdanjih drobnostih. Sosed slabo pokosi travo. Prodajalka ni dovolj prijazna. Voznik pred nami vozi prepočasi. Vedno znova smo pripravljeni hitro zaključiti: »Nima pojma.«

Redkeje pa se vprašamo: kaj pa, če ima za sabo noč brez spanja? Kaj pa, če v duši nosi skrbi, ki jih ne vidimo? Kaj pa, če se trudi, pa mu preprosto ne uspe?

To ne pomeni, da moramo vse sprejemati brez kritike. Ne pomeni, da ne smemo imeti meril. Pomeni pa, da bi bilo dobro, da med mislijo in sodbo naredimo kratek premor. Da si priznamo, da ne vemo vsega. Sploh, če drugih čevljev še nikoli nismo obuli.

Morda bi si morali namesto stavka »jaz bi to naredil bolje« pogosteje postaviti drugo vprašanje: »Kaj pa bi naredil, če bi bil res tam?«

Ne v domišljiji, temveč v resničnosti, z vsemi omejitvami, ki jih ta resničnost prinaša: z utrujenostjo, z odgovornostjo, z napakami, ki so neizogibne. Odgovor na to vprašanje je običajno precej drugačen. Morda celo manj samovšečen in samozavesten, a zato bolj pošten.

V vprašanju: »Kaj pa bi naredil, če bi bil na njihovem mestu?« tiči, če mene vprašate, tudi neke vrste modrost, celo ščepec zrelosti.

Zato, da razumemo, da je kakšno delo zahtevnejše, kot se zdi od zunaj, moramo na nek način ''odrasti''.

Ko človek sam stopi v vlogo, ki jo je prej ocenjeval in obilo kritiziral, se zgodi zanimiv premik: postane bolj spoštljiv do drugih in do dela samega.

In to spoštovanje je morda tisto, kar danes najbolj pogrešamo.

Zato bi si upala reči nekaj, kar se sliši preprosto, pa ni: ni težko biti pameten. Težko je biti odličen v stvareh, ki smo jih predtem kritizirali ''s kavča''.

Težko je tudi vztrajati, nositi odgovornost.

In prav v teh razlikah se skriva odgovor, zakaj so stavki, kot je »jaz bi to naredil bolje«, tako pogosti – in hkrati tudi tako votlo prazni, če že ne celo žaljivi.

 https://jutri-2052.blogspot.com/