Žalitev zaboli, a bolečina prej ali slej mine

 

V intervjuju za Nedelo je Metka Vovk izrekla pomenljive besede, ki so se marsikoga, tudi mene, dotaknile v dno srca:»Prvič sem začutila, kako ljudje uživajo ob poniževanju.«

Z njimi ni opisala kakšne mimobežne užaljenosti, temveč trenutke, ko človek dojame, da ni tarča zgolj drugačnih mnenj, temveč tudi izprijenega užitka tistih, ki ti z umazanimi besedami želijo vzeti dostojanstvo. Poniževanje je postalo v naši svobodni in etični družbi oblika svojevrstne zabave.

Živimo v času, ko je poniževanje vedno bolj razširjeno in tudi družbeno nagrajeno. Primerov, ki prihajajo celo iz Parlamenta, je nič koliko. Bolj, ko so udarci nizki, več ploskanja dobijo. Bolj, ko so izrečene (napisane) beseda krute, več všečkov se nabere pod njimi. Bolj, ko tarčo razgalijo, osramotijo, ali jo potisnejo v kot, bolj se storilci počutijo močne. Ne pomagajo ne Brezje ne Dražgoše; dvoživke in fašisti so se zapisali v naše ume bolj, kot si lahko mislimo.

Ponižanje ni isto kot žalitev.

Žalitev zaboli, a bolečina prej ali slej mine, ponižanje pa zareže globlje, v dušo. Tisti, ki so ga doživeli, nosijo bridke spomine vse življenje.

Kako žalostno, da se spravijo na sočloveka zgolj za ''kazen'', ker sploh obstaja! V aktualnem trenutku pa tudi zato, ker si drzne govoriti, ker postavlja vprašanja in ne molči, ko mu je bilo zapovedano.

Ponižujejo lahko besede, še bolj pa njihov ton. Ali pa posmeh, ki je zamaskiran v šalo. Ponižuje tudi molk tistih, ki bi morali o krivicah spregovoriti na glas, pa raje pogledajo stran.

Ponižanje je največkrat povezano z močjo, vplivom, avtoriteto. Namesto da bi to moč uporabili za odgovornost, jo uporabijo za ščuvanje raje, ki čaka v pripravljenosti na migljaj.

Najbolj zahrbtna ponižanja se ob redni ''uporabi'' spremenijo v mantre. Družabna omrežja so, na primer, polna ponavljajočih posnetkov in grafik, ki desnico prikazujejo kot neizobraženo in zaostalo, podtikajo pa ji tudi, da je proti napredku, znanosti, pravicam žensk. Tovrstna ponižanja posledično ustvarjajo negativni stereotip, ki jih govorci vnašajo celo v sodne spise in ''argumentirane'' razprave. Saj veste, kako to gre: kamen na kamen palača…Vodi do trenutka, ko se začnemo spraševati, kaj pa, če je vse res?

Posledice

Kaj sporočajo tisti, ki ti napišejo:''debela domobranska prasica'', ''shizofrenična šipoljubka'', ''hudičevka v človeški podobi'', ''satanka'', ''crkni staruhinja''? Nekateri pravijo, da s svojimi besedami več povedo o sebi kot o tistem, ki ga hočejo ponižati. Morda to drži v normalnih okoljih s trezno razmišljujočimi in čutečimi ljudmi. V deželi, kjer je prisotna več kot 25% funkcionalna nepismenost pa ne. Bolj, kot je ponižanje ''krvavo'', več se jih poistoveti z njimi, več všečkov dobi.

Družba, kot je naša, ki tolerira poniževanja zlasti v politiki, na delovnem mestu, v družini, v šoli, si žaga vejo, na kateri sedi. Nehote ali celo hote vzgaja ponižne, prilagodljive in molčeče posameznike, ki raje trpijo, kot bi se postavili po robu.

 

A ponižanje ni nekaj, kar bi morali prenašati. Je nekaj, kar bi morali prepoznati in poimenovati ter se potem naučiti reči ''ne''.

Brez dostojanstva človek ne more stati pokonci.

Sarkastični komentarji tipa: »Ooo, pa saj znaš tudi ti kaj narediti!« Jih poznate? Koliko je zgodb, ko neko mnenje velja šele takrat, ko se z njim strinja ''ta glavni v hiši''. Ko te - isti odloča, koliko denarja ''smeš'' zapraviti zase. Kakšno ponižanje doživi mama z majhnimi otroki, ko jo vprašajo:«Kaj si pa ves dan počela.?« Ali pa, ko nas prekinejo sredi stavka z »ja ja, vem, vem« in potem nadaljujejo sami, kot da nas ni. Nepredstavljivo ponižanje je, ko moraš 'fehtati' za zrak, da ga lahko dihaš, ker če ne, s teboj ravnajo, kot da si zadnja smet na svetu! Ko se enkrat navadimo molčati, da bi ohranili mir, smo že globoko zabredli. Biti drugačen v vseh pomenih besede ni napaka. Kdaj bomo to spoznali?

Poniževanje zdravnikov kot nova taktika oblasti

V zadnji Tarči je državna sekretarka čakalne vrste označila za ''manjši del problema'' glavni krivec za slabšanje razmer pa naj bi bil po novem ''pohlep zdravnikov''. Še več: poniževanje le-teh je dobilo še uraden pečat z ločenim mnenjem ustavnega sodnika, ki je v zadevi U-I-79/25 predlagal, da bi lahko zakonodajalec določil, da smejo mladi zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvu, začeti z opravljanjem dvojne zdravniške prakse šele po preteku določenega časovnega obdobja po zaključku specializacije.«

Ko poniževanje postane vstopnica v klub privilegiranih

Besede Marjetke Vovk bi si morali vzeti k srcu. Še kako so resnične, saj razgaljajo bistvo časa, v katerem živimo. Časa, ko je poniževanje postalo, če ne drugega, odskočna, kar dobro plačana deska, da nekomu zlezeš v rit. A vsako ''plačilno sredstvo'' izgubi vrednost, ko se preveč izrablja. Ko bo nekoč zmanjkalo tarč, se bomo, goli in bosi, spraševali: kakšni ljudje smo postali?