MOLK NI ZLATO

  Gnetljiv material za ''kanon futr'' Ko se ozrem na svoje življenje in na dogajanje okoli sebe, se večkrat vprašam: zakaj smo kristjani tako gnetljiv material? Zakaj se ravno mi, ki naj bi izhajali iz močne vere, iz tisočletnih izkušenj preživetja, znova in znova pustimo pohoditi? Zakaj nas še vedno spremlja občutek, da je ponižnost vrlina, čeprav je velikokrat samo drugo ime za klečeplazenje? V Svetem pismu piše: »Če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.« Besede, ki bi morale nositi globlji, duhovni pomen, se prepogosto jemljejo dobesedno. S pomočjo teh besed tudi sama inštitucija kristjana sili v molk, v umik, v lažno skromnost. Žal je rezultat takega razumevanja ta, da nas tisti drugi brez težav premikajo kot figure na šahovnici, mi pa to mirno prenašamo , ker so nam tako ukazali, ne da bi se uprli in rekli: »Dovolj je.« Resnično ponižen človek ni tisti, ki se plazi pred drugimi, ki so na videz močnejši, oziroma, ki predstavljajo nekakšno nevidno ali vi...

  Ž ivljenje v eri Instagrama Danes se redkokdo vpra ša, kako se sploh kujejo vsebine za Instagram. Vam takoj povem: so me š anica tehni č ne spretnosti, estetskega ob č utka in digitalne manipulacije. Ve č ina ustvarjalcev vsebin (politiki in njihove prile žnice, vplivne ž i , blogerji ali celo obi č ajnih uporabniki) skrbno na č rtujejo svoje posnetke. To pomeni, da izbira lokacije, ki je vizualno privla č na, še zdale č ni naklju čna! Tudi prirodna svetloba je pomembna. Idealni č as za fotografiranje je "zlata ura" (ura po son č nem vzhodu ali pred zahodom), ko je svetloba mehka in topla, kar daje slikam č aroben videz. Pri selfijih ali portretih so priljubljene poze, kot so prekri ž ane noge, blagi razkorak ali "polo ž aj sirene" (nagnjen polo ž aj s prekri ž animi nogami), ki opti č no podalj š ajo figuro telesa in ustvarijo vitkej š i videz. La ž ni korak ali hoja med fotografiranjem doda spontanost. Če oseba stoji na prstih ali si dvigne peto, prav ta...

  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...

  Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov: Ali: Kako praznovati v senci zgodovine? Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, ki ga obeležujemo 23. avgusta, je namenjen tudi razmišljanju o grozotah, ki so jih povzročili nacizem, fašizem in komunizem. V Sloveniji, kjer se preteklost še vedno prepleta s sedanjostjo, pa ta dan sproža številna vprašanja z grenkim priokusom. Kako naj Slovenci praznujemo dan, ki opozarja na zločine totalitarizmov, ko so posledice enega od njih – komunizma – še vedno vidne tako v družbi, politični eliti in celo preko spomenikov, ki že 80 let poveličujejo nekdanje krvnike? Po drugi svetovni vojni je Slovenija doživela enega najtemnejših trenutkov svoje zgodovine. Povojni poboji, ki jih nekateri označujejo za genocid, so terjali na desettisoče življenj. Politični nasprotniki – med njimi so tudi otroci - , domobranci, civilisti in celo tisti, ki so zgolj stali na napačni strani, so bili množično likvidirani. Huda jama, Kočevski rog in dr...

  Kam je izginil občutek za realnost? Pred nekaj dnevi sem sedela na kavi in opazovala starejšo gospo, ki je vnukinji najstniških let razlagala, kako je kupila novo kremo, ki obljublja, da bo v dveh tednih izbrisala gube. “Ni bila poceni, a vsi pravijo, da deluje!!” je navdušeno pripovedovala, da smo jo vsi slišali, medtem ko je vnukinja kimala in brskala po telefonu. Nisem se mogla zadržati in sem se nasmehnila. Ne zato, ker bi se norčevala, ampak ker je ta prizor v družbi, v kateri živimo, še kako znan. Vsak dan nas bombardirajo z obljubami o čudežnih kremah, tabletah, ki topijo kilograme, in napravah, ki v treh minutah odpravijo bolečine v kolenu in križu. Mediji, ki so že pred časom postali ''piar služba'' nekaterih politikov, o njih pisarijo všečne zgodbe, ki se od dejanskega stanja v družbi bistveno razlikujejo. In kako odreagira večina? Še vedno verjame, da je vse res, kar vidijo, slišijo ali preberejo. Kam je izginil občutek za realnost? Spomnila sem se svoje so...

  Moški v krilu V zgodovini je kar nekaj znanih primerov, ko so ženske, pogosto matere, žene ali ljubice vladarjev, iz ozadja močno vplivale na politične odločitve ali celo dejansko vladale preko teh, ki so bili formalno na oblasti. Katerina Medičejska (Francija, 16. stoletje), mati treh francoskih kraljev (Franca II., Karla IX. in Henrika III.), je imela ogromen vpliv na francosko politiko v času verskih vojn med katoličani in hugenoti. Po smrti svojega moža, kralja Henrika II., je kot regentka in kasneje kot svetovalka svojih sinov obvladovala dvor. Sprejemala je ključne politične odločitve, menda je imela prste vmes tudi na pokolu, imenovanem šentjernejsko noč (1572). Kösem Sultan (Osmansko cesarstvo, 17. stoletje), mati sultana Murada IV. in Ibrahima I., je bila ena najvplivnejših žensk v osmanski zgodovini. Po smrti svojega moža, sultana Ahmeda I., je kot regentka in Valide Sultan (kraljica mati) obvladovala politiko harema in cesarstva. Kösem je svoje sinove vzgajala v hare...

  fotke so najdene na izjemni strani, ki je vredna ogleda : https://stareslike.cerknica.org/ Neuklonljiva mo č ž ensk V dolgih desetletjih, ko sem zapisovala zgodba svojih sogovornic/sogovornikov, sem nehote zapisovala tudi skrito zgodovino, polno tabujev, bole č ine in borb za pre ž ivetje. Neštetokrat sem se vprašala:« Kako so ženske vse to, kar jim je usoda namenila, zmogle nositi na svojih ramenih? Kako to, da se niso pod težo zgrudile, omagale? Kako to, da so – kljub vsemu- moškega, ki jim je storil silo, največkrat celo preživele?« Zbirka Ogenj, rit in ka če niso za igrače , stkana tudi iz – za današnji čas - surovih, neolep š anih pripovedi, pogosto š okira bralce. Najve čkrat zato, ker se v njej nisem bala spregovoriti niti o intimi, osebni higieni, o grobostih medsebojnih odnosov nekoč in danes? Ženske so bile – tako kot moški - ujetnice strogih dru ž benih vlog in tako je še danes, le da se tega ne zavedamo, ker te čase živimo in so nam zato nekako ''normaln...