MOLK NI ZLATO

    ČE NIMATE ČASA OBISKATI KNJIŽNI SEJEM, SI LAHKO ENO OD KNJIG IZBERETE V SPODNJI PONUDBI, POSLALA VAM JO BOM ŠE ISTI DAN! Nisem ne zgodovinarka, ne psihoterapevtka, a se mi je življenje obrnilo tako, da je v mojem vsakodnevnem delu že skoraj 50 let prisoten tudi (zelo laičen) ščepec enega in tudi drugega. Če bi le lahko, bi moje knjige z vsem srcem spregovorile ne le o tistih, čigar zgodbe so zapisane med platnicami, ampak tudi o tistih, ki so jih vzeli v roke in prebirali – ter hkrati spoznavali same sebe. V seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače ( 20 € posamezna knjiga) je zbranih več kot štiri tisoč resničnih življenjskih zgodb – izpovedi žensk in moških, ki so se rodili v zadnjih 100 letih. Pripovedujejo o revščini, delu, veri, trpljenju, intimi, pa tudi o ljubezni, sramu, upanju, o moči in preživetju. Zgodbe, povedane iz ''prve roke'', niso olepšane. So take, kot jih je prineslo življenje – z vsemi brazgotinami vred, ki jih čas ni mogel izbrisati. Pravijo tud...

  Vprašanje, zakaj je Bog položil človeku v dušo toliko ljubosumja/ nevoščljivosti, me spremlja že dolgo. Če dobro razmislimo, ugotovimo, da se oboje pokaže že zelo zgodaj – veliko prej, kot bi si želeli priznati. Ni ga otroka, ki se ne bi vsaj enkrat pritožil, da je brat dobil »eno žlico več«, »bombon več«, »pet minut več pozornosti«. Starši si domišljamo, da bomo s kakšnim pridigarskim stavkom »vsakega imam enako rad« rešili zadevo, pa jo v resnici samo pometemo pod preprogo. Otrok si zapomni tisto, kar ga je zabolelo: da je nekdo drug nekaj dobil on pa ne. Žal pa otrok še ne zna razumeti, mu je tisto pripadalo ali ne. Z leti gre ljubosumje vedno bolj v cvet. V šoli se pokaže na drugačne načine: boljši učenci postanejo za ''povprečje'' piflarji, marljivi pa »lizuni«, tisti z dobrimi ocenami pa so pogosto tarča posmeha tudi sicer. Situacije postanejo še bolj neznosne tam, kjer otroci prinesejo že od doma '' dodatno količino ljubosumja'', ki ga poberejo ...

  Red in mir v državi je osnovni civilizacijski predpogoj, da družba sploh deluje. A pri nas smo prišli do točke, ko se vsak, ki si drzne omeniti potrebo po redu, samodejno znajde na zatožni klopi. Brez reda noben sistem ne zdrži, ne le politični, tudi družinski, šolski, zdravstveni, gospodarski. Tam, kjer se red sesuje, se v resnici začnejo porajati kaos, samovolja in siva cona, v kateri ima največ moči tisti, ki je najglasnejši, najbolj manipulativen, ali najbolj grob. Zakoni so tu zato, da ščitijo šibkejše in omejujejo močnejše. Če veljajo za vse enako, dajejo ljudem občutek pravičnosti, dostojanstva in varnosti. Če pa se selektivno uporabljajo, se ljudje naučijo, da je pravzaprav vse dovoljeno, dokler imaš pravilne povezave ali se skrivaš za pravimi gesli, za hrbtom t. i. ''ranljivih skupin''. Takrat ne govorimo več o demokraciji, ampak o fevdalizmu nove vrste, kjer se pravila zmehčajo za “naše”, za “druge” pa udarijo kot macola. Red omogoča, da svoboda sploh ...

  NA SLIKI IZDAJA ROMANA IZ LETA 1952 Bili so časi, ko smo že srednješolci brali DOSTOJEVSKEGA in njegovo najbolj znano knjižno delo ZLOČIN IN KAZEN . Ker so ravno takšni časi, ki so povezani tudi z našo vestjo, bi bilo lepo, če bi prebrali nekaj zelo kratkih povzetkov, ki vas bodo morda nagovorili, da boste danes in tudi jutri kakšen droben trenutek namenili tudi svoji vesti. Glavna misel romana  Zločina in kazni je zelo jasna in neusmiljena: nihče ne more ubežati moralni odgovornosti za svoje dejanje – niti tisti, ki misli, da je “nad zakonom”. Dostojevski skozi Raskolnikova pokaže več ključnih poudarkov: 1. Ideja “izjemnega človeka” je iluzija Raskoljnikov je prepričan, da ima pravico ubiti, ker naj bi pripadal “višji” kategoriji ljudi, ki lahko prestopajo zakone za “večje dobro”. Dostojevski to teorijo do konca razgali kot nevarno, moralno izrojeno in predvsem – neuresničljivo v resničnem človeku, ki ima vest. 2. Vest te vedno dohiti Čeprav Raskolnikova polici...

  Ko pomislimo na prizore iz rimskih aren, kjer naj bi cesar ali množica z dvignjenim ali spuščenim palcem odločala o usodi gladiatorja – je dobro vedeti, da je to predvsem hollywoodski mit, ne zgodovinsko potrjeno dejstvo. A simbolika, ki jo poznamo še danes, je izjemno močna. Morda še premočna, da bi jo preprosto odrinili kot nekaj, kar tudi z današnjim svetom nima nobene zveze. Takšen “palec” spremlja medčloveške odnose že tisočletja. Dviga se in spušča malodane vsak trenutek, pa ne le v ožjem krogu družine, tudi v skupnosti in državi. V antičnem Rimu je šlo za življenje in smrt, danes pa gre morda »le« za položaj, spoštovanje, dostojanstvo, pripadnost. Gre tudi zato, kdo ima pravico kaj reči. In kako reči. Dan za dnem poslušam – in to celo od izobraženih posameznikov- da česa ne bi smela reči. Da se o tistem, kar zapišem, ne sme razpredati na glas. Začudena sem, ko vidim, koliko povsem spodobnih posameznikov, ki- žal- zasedajo celo pomembna mesta v naši družbi, ima svoje možgan...

  Desetina ali polovica?! Nekoč so tlačani graščaku oddajali desetino svojega pridelka. To je bila cena, ki so jo plačevali za to, da so smeli obdelovati njegovo zemljo, da so imeli streho nad glavo in da so jim v zameno pustili dihati. Z današnjimi očmi se nam to zdi nepojmljivo – desetina! – in učbeniki so polni sočutja do teh »ubogih tlačanov«, ki so životarili na robu preživetja. Če bi nam država danes vzela samo desetino, bi se nam to zdelo kot darilo z neba. Žal nam sodobni »graščaki« – birokrati, uradniki, ministri in vsi, ki sedijo v udobnih pisarnah – vzamejo več kot polovico vsega, kar ustvarimo. In to se nekaterim zdi povsem normalno. Še več: marsikdo ne bi imel nič proti, če bi vzeli še več – »za skupno dobro«, »za socialo«, »za pravičnejšo družbo«. Ne opazimo, da to »skupno dobro« vedno konča v rokah tistih, ki ga najbolj glasno zagovarjajo. Nekdanji graščaki so imeli na ozemlju, ki so ga obvladovali, po navadi en sam grad. Danes je takšnih gradov nešteto. Njihovi last...

  Kako svet govori o spolnosti: med sramom in odprtostjo O ''zgodovini spolnosti pri nas'' v resnici vemo presenetljivo malo. Pogovori, ki bi morali biti naravni, nas pogosto spravijo v zadrego. Starši jih zaobidejo, otroci pa zato odgovore iščejo tam, kjer jih ne bi smeli: na spletu, med vrstniki ali v pornografiji. Kadar se v Sloveniji pogovarjamo o spolnosti, to običajno počnemo skozi nemalo zadrege in s tančico privzgojenega sramu. Nekje globoko v kolektivni zavesti še vedno tiči prepričanje, da je pornografija nekako dopustna, saj je ''stvar osebnega okusa'', pogovori spolnosti pa so nekaj, kar je povezano z nespodobnostjo tudi znotraj družine. Naše babice so takšne pogovore povezovale z grehom, matere z dolžnostjo, današnje generacije pa jo pogosto doživljajo kot nekaj, kar mora biti popolno, povezano z užitkov, a brez obveznosti   — kot predstava nas Tik-toku. Zanimivo, da o njej pogosto spregovorimo šele takrat, ko pride do težav: ko se k...