NERED V DRŽAVI

MM

 


Red in mir v državi je osnovni civilizacijski predpogoj, da družba sploh deluje. A pri nas smo prišli do točke, ko se vsak, ki si drzne omeniti potrebo po redu, samodejno znajde na zatožni klopi. Brez reda noben sistem ne zdrži, ne le politični, tudi družinski, šolski, zdravstveni, gospodarski. Tam, kjer se red sesuje, se v resnici začnejo porajati kaos, samovolja in siva cona, v kateri ima največ moči tisti, ki je najglasnejši, najbolj manipulativen, ali najbolj grob.

Zakoni so tu zato, da ščitijo šibkejše in omejujejo močnejše. Če veljajo za vse enako, dajejo ljudem občutek pravičnosti, dostojanstva in varnosti. Če pa se selektivno uporabljajo, se ljudje naučijo, da je pravzaprav vse dovoljeno, dokler imaš pravilne povezave ali se skrivaš za pravimi gesli, za hrbtom t. i. ''ranljivih skupin''.

Takrat ne govorimo več o demokraciji, ampak o fevdalizmu nove vrste, kjer se pravila zmehčajo za “naše”, za “druge” pa udarijo kot macola.

Red omogoča, da svoboda sploh obstaja. Če na cesti nihče ne upošteva pravil, imamo prometni kaos. Če v šoli učitelji ne morejo (ne smejo?) zahtevati osnovnega spoštovanja, nastane džungla, v kateri trpi tisti, ki si ne more ( ne sme?) vzeti pravice v svoje roke.

Če policija in sodišča ne sankcionirajo kršitev, ljudje izgubljajo zaupanje v državo. Vse to ima dolgoročne posledice: naraščanje nasilja, družbeni razkroj.

Red, ki ga zagotavlja pošteno, jasno in enako veljavno pravo – brez lažne permisive -  je hrbtenica vsake skupnosti. Ne gre za to, da bi si ljudje želeli živeti pod ''palico'', temveč za to, da lahko živijo v urejenem prostoru, v katerem vsi vedo, kje so meje, odgovornosti in posledice. Prav čudno je, kako hitro smo pozabili, da je pravna država temelj vseh temeljnih pravic. Brez nje nam ostane le anarhija pod ''preprogo'' navidezne strpnosti.

Poudarjanje reda in enake veljave zakonov za vse, je nujno in moralno dejanje. Vseh in vsakega med nami.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »