ZLOČIN IN KAZEN

MM

 


NA SLIKI IZDAJA ROMANA IZ LETA 1952


Bili so časi, ko smo že srednješolci brali DOSTOJEVSKEGA in njegovo najbolj znano knjižno delo ZLOČIN IN KAZEN.

Ker so ravno takšni časi, ki so povezani tudi z našo vestjo, bi bilo lepo, če bi prebrali nekaj zelo kratkih povzetkov, ki vas bodo morda nagovorili, da boste danes in tudi jutri kakšen droben trenutek namenili tudi svoji vesti.



Glavna misel romana Zločina in kazni je zelo jasna in neusmiljena: nihče ne more ubežati moralni odgovornosti za svoje dejanje – niti tisti, ki misli, da je “nad zakonom”.

Dostojevski skozi Raskolnikova pokaže več ključnih poudarkov:

1. Ideja “izjemnega človeka” je iluzija

Raskoljnikov je prepričan, da ima pravico ubiti, ker naj bi pripadal “višji” kategoriji ljudi, ki lahko prestopajo zakone za “večje dobro”. Dostojevski to teorijo do konca razgali kot nevarno, moralno izrojeno in predvsem – neuresničljivo v resničnem človeku, ki ima vest.

2. Vest te vedno dohiti

Čeprav Raskolnikova policija dolgo ne odkrije, ga uniči lastna notranja razklanost. Dostojevski hoče povedati:
prava kazen ni zapor, temveč trpljenje zaradi krivde.
Zakon lahko morda prelisičiš, svoje vesti pa ne.

3. Človek ni zgolj razum, temveč tudi duša

Raskolnikov misli, da deluje racionalno in hladno. A Dostojevski pokaže, da človeka določajo še čustva, moralna intuicija in ranljivost. Tudi “najpametnejši” ne more iz sebe (iztrgati) izrezati zavedanja o dobrem in slabem.

4. Rešitev je v sprejemanju odgovornosti in kesanju

Preobrat v romanu nastopi, ko Raskolnikov sprejme krivdo. Dostojevski poudarja, da je edini izhod iz moralne teme iskreno priznanje, ne pa filozofiranja.

5. V vsakem človeku je boj med dobrim in zlim

Roman ni zgolj kriminalka, temveč psihološko in etično razkopavanje človeka. Glavna misel je, da je zlo vedno skušnjava, toda samo resnica in odgovornost lahko pripeljeta do notranje osvoboditve.

Če strnem v en stavek:
Zločina ne more opravičiti nobena ideja – človeka uniči predvsem lastna vest, ne kazenski zakonik.




Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »