MOČNI, POPOLNI, IDEALNI?

MM

 






Če sem včeraj pisala o ''močni ženski'', bi danes o ''močnem moškem''. Kakšen bi se- sem in tja- še našel…

Močan moški je zanesljiv, odločen, miren. Ne omahuje, predvsem pa ne jamra. Od njega se pričakuje, da zdrži pritisk, da nosi odgovornost in da bo, ko je treba, našel rešitev.
Močan moški naj bi bil tisti, ki ve, kaj hoče. Družba mu redko postavlja vprašanje, kako se pri tem počuti, saj je pomembno, da predstavlja močan steber, na katerega se lahko ženska (družina) nasloni.
Problem nastane, kadar njegova t. i. ''moč'' ne vključuje ranljivosti ali šibkosti. Namreč: še zmeraj si pod ''močne moške'' predstavljamo takšne, ki vse zmorejo in jih ni nikoli strah.
Morda tudi zato veliko moških odrašča z občutkom, da morajo biti močni tudi takrat, ko bi sami potrebovali podporo.
Hm, morda bi bilo prav, da v pojem ''močnega moškega'' vključimo tudi iskrenost, dvom v lastno moč, prošnjo za pomoč?
Namreč:
''Popoln moški'' je na ogled le v reklamah ali filmih, v katerih igra na primer Tom Cruise. 😊
Realni, vsakdanji moški je precej drugačen. Iz prakse vemo, da je lahko že zarana utrujen, nergav, tečen, zoprn. Čez dan lahko dela napake, lahko tudi sprejema napačne odločitve, Bog pomagaj.
Tudi njega skrbi, lahko ga je celo strah, a o tem več kot toliko- če sploh – ne govori.
Idealni moški naj bi bil ves čas trden kot skala. Realni moški ima dneve, ko se mu nič ne da, ko bi najraje ležal na kavču in gledal TV. A tega ne naredi, ker se boji, da bo s tem izgubil spoštovanje ali celo lastno ''popolno'' predstavo o sebi.
V bistvu je tako, da večina moških ni junakov ''korenjakov'', o kakršnih sanjajo najstnice.🙃
So le ljudje, ki poskušajo živeti tako, kot se spodobi, skrbeti za druge….
Ampak!
Na tem mestu pa se pojavi vprašanje: kdaj deček odraste v fanta in kdaj fant v moža? ❤
Enako vprašanje bi lahko postavili, ko govorimo o ''močni ženski''.. Ne nazadnje jih ni malo, ki se še pri 40 + počutijo kot ''bejbike''….😇
Morda bi bilo bolj pošteno, da bi »moč« nehali vezati na spol in bi se bolj osredotočali na značaj tako moškega kot ženske. To bi pomenilo, da bi se, ko bi stekla beseda o enem ali drugem, vprašali:
– ali dotični zna stati za svojimi besedami & dejanji,
– znati prevzeti odgovornost,
– znati ostati človeški, tudi ko je to težko.
– zna in zmore živeti po obče človeških vrednotah
– mu lahko zaupamo, se opremo nanj/nanjo
Zelo pomembno vprašanje, ki bi ga lahko še zastavili, je: kakšne potomce so vzgojili t.i. močni moški in močne ženske?
Sebi podobne ali takšne, nad katerimi se danes križamo in držimo za glavo?

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »