MOLK NI ZLATO

  KO SO DOBRI LJUDJE TIHO Stari rek pravi, da se vse hude stvari dogajajo tudi zato, ker dobri ljudje molčijo. Drži. Žalostno, a resnično. Nasilje se ne rodi samo od sebe. Še nikoli se ni. Je pa res, da nasilneži pridobivajo moč, so ljudje tiho in gledajo stran, ter se obnašajo, kot da se to njih ne tiče. Pri družinskem nasilju so to pogosto sosedi, sorodniki, prijatelji. Vsi vedo, da se nekaj grdega in hudega dogaja, a raje pogledajo stran. Takšnih, ki gledajo stran, je polno tudi v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. »Saj ni moja stvar,« si rečejo. Pa je. Če se ponoči po bloku dere moški in razbija pohištvo, če otrok prihaja v šolo z modricami, če ženska na skrivaj prosi za pomoč – to je stvar vseh nas. Če imamo, seveda, vsaj malo srca, če ga nimamo, potem je pač tako, kot marsikje je! Še huje: ko molčimo, se postavimo na stran nasilneža. Spomnimo se zgodbe izpred nekaj let, ko je v manjšem slovenskem kraju soseda večkrat poklicala policijo, ker je nek pomemben moški –...

  Ko so nasilne ženske Že lep čas je na pohodu feminizem, ki je iz boja za enakopravnost postal boj za prevlado. Čeprav tega nihče na glas ne pove, se v zraku čuti, da je treba biti s kritiko na račun žensk presneto previden. Sploh, ker se hitro pokaže temna plat ''nežnejšega spola'': nasilje. Dolga desetletja je veljalo, da so nasilni samo moški. Na tisoče strani zakonodaje, študij in predpisov je nastalo, da bi zaščitili ženske in otroke pred moškimi nasilneži. Vse lepo in prav, žal pa nihče ni niti pomislil, da se bodo ''trendi'' drastično obrnili, saj so danes ženske marsikje enako nasilne kot moški, včasih celo bolj. Poznam zgodbo dekleta, ki jo je mati tam okoli leta 1997 prisilila, da se je zaobljubila samskosti, ker naj bi s to ''žrtvijo'' izprosila zdravje za bolnega očeta. Ko se ji je hči uprla, ker je želela živeti svoje življenje, je je obtožila, da je s prelomljeno obljubo ''ubila'' očeta, potem pa še staro ma...

  UČENJE NA NAPAKAH ALI KAKO STOPITI NA ISTE GRABLJE STO IN VEČKRAT Dragi bralci, ste imeli pri roki robčke, ko nas je Njegovo Veličanstvo znova pobožalo po duši s svojo modrostjo? Na kongresu je izustilo stavek, ki bi ga lahko uokvirili, in obesili nad vsako pisarno v vesoljni Sloveniji: »Bodimo še mi en velik vrtec, ker vemo, da se moramo iz napak učiti.« Ob tem mi je skoraj zastal dih – ne zato, ker bi bila izjava tako globoka, ampak ker sem se vprašala: ali smo res v vrtcu ali pa smo morda že na dnu jame, ki jo koplje grobar za še enega umrlega s kakšne čakalne liste v zdravstvu? Poglejmo, kaj nam cenjeni gospod pravzaprav sporoča. Vrtec, pravi. Torej kraj, kjer se otroci učijo, padajo, jokajo, si delijo igrače (ali pa tudi ne) in če jih kdo narobe pogleda, hitro zlezejo v naročje vzgojiteljice, kjer tožarijo in se cmerijo. No, če je politika vrtec, potem smo očitno še v skupini za najmlajše, kjer si igrače pulijo iz rok, lulajo v plenice, hrano pa odrivajo od sebe, ker so se ...

  ZAVAJANJE Laž ni le tema filmskih zapletov ali političnih škandalov – je del našega vsakdanjika že v trenutku, ko se zbudimo in prisluhnemo, kaj nam, na primer, sporočajo preko medijev. Žal pa se vse premalo ukvarjamo z njeno bližnjo sorodnico, ki se imenuje Zavajanje . Politik reče: “ Brezposelnost se je zmanjšala ,” ne pove pa, da je to predvsem zaradi izseljevanja mladih, ne zaradi novih delovnih mest. Resnica je, da se je brezposelnost zmanjšala – a razlog je zavajajoče prikazan. Ko vlada reče:« V letu 2024 je bila Slovenija med državami z najnižjo stopnjo hude materialne in socialne prikrajšanosti v EU, najprej poglejte v svojo denarnico !« Ko vlada reklamira samo sebe in svojo '' dolgotrajno oskrbo '', se spomnite, da ste zasledili, da še zmeraj niso ugodili nobeni od več kot 5.000 prošenj. Nekdo reče: '' Pod to vlado nisem prejel denarja od tega podjetja, ” in res ga ni v zadnjih letih, a ga je v preteklosti. S tem poslušalca zavede, čeprav izjava forma...

  Ko spomin postaja luksuz Včasih se mi zazdi, da smo ljudje postali kot prepolne shrambe. Vse imamo – a ko iščemo, marsičesa ne najdemo. Spomin, ki je nekoč pomenil našo najdragocenejšo osebno ''lastnino'', danes hitro bledi. Nič čudnega, saj živimo v času, ko nas preplavlja toliko informacij, da se v njih komaj, komaj znajdemo. Starejše generacije pogosto ugotavljamo, da se nam imena, datumi, celo drobne vsakdanje podrobnosti sem in tja že izmuznejo kot pesek med prsti. Kje so časi, ko sem znala na izust povedati več kot sto telefonskih številk! Pri mladih pa ni nič bolje – spominjajo se naslovov spletnih strani in gesel za igrice, ne pa tega, kaj jim je v šoli pripovedovala učiteljica. Zakaj je tako? Prvi razlog za ''spominsko katastrofo'' je očiten: preobilje informacij. Nekoč so novice prihajale do nas po kapljicah: doma smo se praktično vsak večer pogovarjali (poslušali), ko smo sedeli ob peči, oziroma, ko so ženske tam klekljale, otroci pa smo vl...

  Aroganca moralne superiornosti V naši družbi je vedno več posameznikov, aktivistov, itd., ki se postavljajo na piedestal in razglašajo: » Moje mnenje je edino pravilno. Moja resnica je moralno superiorna. « Čeprav se na prvi pogled zdi, da govorijo z nekakšno avtoriteto, se v resnici razgaljajo: razkrivajo svojo plitkost, pozicijo moči, egoizem in nesposobnost poslušanja. Pogosto se takšni oglašajo tudi pod mojimi objavami ali pa jih kopirajo in se nad mojimi besedami nesramno izživljajo na svojih FB (in še kakšnih drugih) profilih. Naj na tem mestu jasno in glasno povem: z drugačnimi mnenji le redkokdaj polemiziram, ker stojim na stališču, da ima vsak človek pravico, da razmišlja po svoje in s tem tudi nosi posledice pravih ali napačnih odločitev. So to politične, življenjske ali kakšne druge, stvar trenutka. Ne posegam v njihova stališča, le komentatorjem, ki se spustijo na osebno raven ter pri tem nesramno žalijo, odrečem dobrodošlico. Pa da nadaljujem: S tistimi, ki s...

  Vedoželjnost Pred kratkim sem se pogovarjala z upokojeno profesorico, ki je med svojim dolgoletnim delom na gimnaziji imela v razredu marsikaterega odličnjaka. Spomnila se je tudi več “zlatih maturantov”, ki so danes razkropljeni po vsem svetu, le redki so ostali v domovini. Ob tem je pripomnila nekaj, kar mi je ostalo v spominu: “Na tisto ''zlato'' na maturi ne dam dosti, če ni podkrepljeno z darom, ki se ne da izmeriti v ocenah – s pristno vedoželjnostjo.” O njenih besedah sem še večkrat razmišljala. Res je – čista petica, odlična ocena, priznanje in medalja – vse to ima svojo težo, a hitro ''potemni'', če človek nima v sebi vedoželjnosti, ki ga žene naprej v nova in nova raziskovanja. Tiste radovednosti, ki te ne pusti na miru, dokler ne odkriješ, zakaj nekaj deluje tako in ne drugače. Drži, ni se težko “napiflati” neko snov. Včasih celo občudujemo mlade, ki si v kratkem času - tudi po kampanjskem učenju -   zapomnijo debele ''špehe...

  Stockholmski sindrom okoli nas - drugič Vedno bolj se mi zdi, kot da živimo v deželi, kjer je stockholmski sindrom postal način preživetja. Ljudje so pripravljeni opravičevati tiste, ki jih uničujejo, in braniti tiste, ki jih spravljajo v bedo. Čeprav so ujetniki v lastnem življenju, v odnosih ali v politiki, še vedno vztrajajo, da »ni tako hudo«. To ni nekaj, kar bi se dogajalo samo tam daleč, v kakšni kriminalni hollyvoodski zgodbi. To je realnost, ki jo srečujemo na družabnih omrežjih in v širši družbi. Najbolj boleče je gledati ljudi, ki ostajajo v nasilnih odnosih. Ženska, ki je desetletja tepena, poniževana in varana, pa kljub temu trdi: »Saj ga imam rada. Saj zna biti tudi dober.« Če pride policija, ga brani. Če se oglasijo sosedi, jih zavrne. Zakaj? Ker je prepričana, da brez njega ne bo zmogla. Ker se boji samote in obsojanja, ker ima pred očmi tudi ugodno finančno stanje, ki ji pritiče po fizičnem, psihičnem in spolnem nasilju. Ker je tako lažje, kot pa priznati, da je ...