V KREPAK RAZMISLEK

MM

 


V KREPAK RAZMISLEK

Jan Macarol
@JMacarolV
Gneča pri slovenskem političnem koritu se začenja in smrad je neznosen. Spet gledamo "povratnike", ki se ne vračajo zato, ker bi imeli vizijo, ampak ker znajo uporabljati kalkulator.
Vzemimo Karla Erjavca. Človek ni neumen. Njegov "politični povratek" ni reševanje upokojencev, ampak reševanje lastnega cash-flowa. V Sloveniji namreč velja bizarna matematika: dosežeš 1 % glasov in država tvoji "stranki" nakaže cca 7.000 evrov mesečno. V štirih letih je to 300.000 evrov. To ni politika, to je najboljši in najbolj varen pokojninski steber na svetu!
Medtem ko ti politični zombiji kalkulirajo, kako bi posesali drobtinice, nam hiša gori. Kaj torej nujno rabimo? Ne vesoljske znanosti.
Davčno stabilnost: Okolje mora biti bolj predvidljivo od japonskega vlaka. Nihče ne bo investiral v državo, kjer se davki menjajo hitreje kot razpoloženje najstnice in kjer je uspeh kaznovan.
Šolstvo za 21. stoletje: Ne rabimo "piflarjev", ki recitirajo podatke, ampak finančno pismene ljudi, ki razumejo, da denar ne raste na bankomatu. In ljudi, ki vedo, da se bodo učili celo življenje in da je znanje vrednota.
Javni "drive-in" servis: Javni sektor mora delovati kot zasebnik – hitro in učinkovito.
Če bomo na volitvah spet obkrožili te finančne analfabete in lovce na 1 %, bomo čez štiri leta dosegli nov mejnik: postali bomo prva država, ki je prostovoljno bankrotirala, da bi nahranila birokracijo. In takrat bomo spet hlapci na svoji zemlji. Le da tokrat ne bo Cankarjeve romantike. Samo revščina.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »