''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič. Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
fotke so najdene na izjemni strani, ki je vredna ogleda : https://stareslike.cerknica.org/ Neuklonljiva mo č ž ensk V dolgih desetletjih, ko sem zapisovala zgodba svojih sogovornic/sogovornikov, sem nehote zapisovala tudi skrito zgodovino, polno tabujev, bole č ine in borb za pre ž ivetje. Neštetokrat sem se vprašala:« Kako so ženske vse to, kar jim je usoda namenila, zmogle nositi na svojih ramenih? Kako to, da se niso pod težo zgrudile, omagale? Kako to, da so – kljub vsemu- moškega, ki jim je storil silo, največkrat celo preživele?« Zbirka Ogenj, rit in ka če niso za igrače , stkana tudi iz – za današnji čas - surovih, neolep š anih pripovedi, pogosto š okira bralce. Najve čkrat zato, ker se v njej nisem bala spregovoriti niti o intimi, osebni higieni, o grobostih medsebojnih odnosov nekoč in danes? Ženske so bile – tako kot moški - ujetnice strogih dru ž benih vlog in tako je še danes, le da se tega ne zavedamo, ker te čase živimo in so nam zato nekako ''normaln...
Ko pomislimo na prizore iz rimskih aren, kjer naj bi cesar ali množica z dvignjenim ali spuščenim palcem odločala o usodi gladiatorja – je dobro vedeti, da je to predvsem hollywoodski mit, ne zgodovinsko potrjeno dejstvo. A simbolika, ki jo poznamo še danes, je izjemno močna. Morda še premočna, da bi jo preprosto odrinili kot nekaj, kar tudi z današnjim svetom nima nobene zveze. Takšen “palec” spremlja medčloveške odnose že tisočletja. Dviga se in spušča malodane vsak trenutek, pa ne le v ožjem krogu družine, tudi v skupnosti in državi. V antičnem Rimu je šlo za življenje in smrt, danes pa gre morda »le« za položaj, spoštovanje, dostojanstvo, pripadnost. Gre tudi zato, kdo ima pravico kaj reči. In kako reči. Dan za dnem poslušam – in to celo od izobraženih posameznikov- da česa ne bi smela reči. Da se o tistem, kar zapišem, ne sme razpredati na glas. Začudena sem, ko vidim, koliko povsem spodobnih posameznikov, ki- žal- zasedajo celo pomembna mesta v naši družbi, ima svoje možgan...
Komentarji
Objavite komentar
na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com