Dante in pekel

 

Dr. Igor Muževič je na X-u zapisal:« Starejši nepokretni gospe se je vid poslabšal, tako da ne more več gledati televizije. Administratorka v DSO je preklicala vse oftalmologe v bližjih krajih, kamor jo po pravilih ZZZS smemo napotiti, da ji še pripada reševalno vozilo. Dobila je najhitrejši datum - 23. 9. 2030. Najbrž so krivi ortopedi, ki v predvolilne namene umetno podaljšujejo čakalne dobe in ki po nepotrebnem operirajo kolke, kaj pravite?«

Neštetokrat sem že napisala, da bi, dobra duša, kot sem, Golobovim odpustila marsikaj, le tega, da so popolnoma uničili zdravstvo, tega jim pa ne morem, pa če se še tako trudim. Veste, dragi moji, stanje v zdravstvu se ne meri po ambicijah poblaznelih politikov, niti po tiskovnih konferencah, niti po številu izrečenih floskulah, temveč po tem, ali človek z resno, življenjsko ogrožajočo diagnozo pravočasno pride do posega, ki mu lahko reši življenje ali ne. Vse drugo je kulisa, ki služi za nategovanje volivcev. Tisti, ki se še niste znašli v krutem in brezobzirnem čakanju na vrsto za pregled ali poseg, imate velikansko srečo – ali pa dovolj denarja, da si uslugo plačate sami.

Predstavljajte si, da na vašem izvidu piše, da imate srčno popuščanje zaklopke 3+. To je diagnoza, ki zahteva takojšnjo strokovno odločitev, saj srce ne more biti odvisno od dobre volje Ministrice za zdravje niti ne razume ideoloških razprav. Ko ti, potrpežljivemu in bogaboječemu nevednežu, dajo datum operacije čez dve leti in potem tik pred zdajci podaljšajo še za eno leto, se v tebi nekaj zlomi. Preklinjaš, zmerjaš, tistemu, ki je za to odgovoren, želiš vse najslabše, hkrati pa moliš, da ti uspe najti rešitev kje drugje.

Predstavljate si, kako se počutijo svojci, ko ob tem poslušajo čvekarije politikov, ki so osebno odgovorni za slabo počutje svojca! Čakalne vrste so, hočemo ali ne, posledica sistemskih manipulacij, saj, kot kaže, obstajajo skriti interesi za umetno podaljševanje le-teh. Četudi v sistemu obstajajo anomalije –ni ga brez napak – to ne more biti univerzalno opravičilo za dejstvo, da ljudje z resnimi srčnimi obolenji čakajo nedopustno dolgo. Pa niso življenjsko ogroženi le oni, še zdaleč ne! Ministrstvo za zdravje je po približno dveh letih, kar so bili na oblasti, kot slon v trgovini s porcelanom brez empatije, pameti in brez kančka razuma, povišalo dopustno čakalno dobo za napotitve pod ''zelo hitro'' s 14 na 30 dni. Rečeno po domače: čakajočih nad dopustno čakalno dobo je danes 70 odstotkov več kot pred štirimi leti. Prisilna evtanazija?

Zdravstveni sistem v Sloveniji vsako leto obrne skoraj 6 milijard EUR za delovanje in izvajanje storitev. Zasledila sem podatke, da zaradi korupcije letno ponikne kar za milijardo evrov. Predstavljate si, kako hitro bi lahko obnovili dotrajano infrastrukturo, če bi stopili na rep tistim, ki se bogato mastijo na račun bolnikov?

Pogosto se pogovarjamo, komu dati glas 22. marca. Razumni bodo brez razmisleka stopili na stran tistih, ki bodo v zdravstvu naredili red in primorali ZZZS, da plačuje račune, ne glede na to, kje so bile storitve opravljene: pri zasebniku ali v javnem zdravstvu. Hkrati pa bo treba zelo odločno zahtevati odgovornost zaradi predolgih čakalnih vrst in številnih odhodov zdravnikov in medicinskega osebja iz sistema. Tudi ''dvoživke'' in ''paraziti'' ne smejo biti več tiho! Tudi za žaljivke se bo treba prej ali slej opravičiti.

Zavedam se, da kljub vsemu moramo ločiti med upravičeno kritiko in čustveno retoriko. Žal je to težko. Bolj, kot razmišljam, bolj se mi zdi, da so misli, ki se mi na račun te vlade motajo po glavi še zmeraj preveč prijazne in strpne. Drži, da Slovenija premore vrhunske strokovnjake, bolnišnične oddelke, ki delujejo na evropski ravni, in znanje, ki ga ne gre podcenjevati. Žal pa srž problemov ne tiči v njih, temveč v tem, kako je sistem organiziran in voden.

Že ko smo prvič slišali, da zdravniki odhajajo v tujino, da izkušeni specialisti izgubljajo motivacijo in se zaposlujejo pri zasebnikih, bi nam morali zvoniti vsi alarmi. Izjemno nevarno je postalo tisti trenutek, ko so začeli aktualni politiki zmerjati in poniževati zdravnike. Kakšna podla in umazana nesramnost brez primere!

Jeza bolnikov, ki so obtičali v kolesju sistema, medtem ko je politika z vso močjo zategovala zavoro, je bila razumljiva. Strah za lastno zdravje ali zdravje bližnjih je postal globoko oseben.

Koliko je družin, ki so na zadnjo pot pospremile svojca zgolj zato, ker zaradi nerazumnih političnih odločitev ni pravočasno prišel na vrsto? Koliko je bolnikov, ki se jim je kakovost življenja zaradi ''pojugoslovanjenja'' zdravstva poslabšala? Slišane zgodbe bi nam morale služiti kot opomin, da zdravstvo ni neka igračka, na kateri bi izživljali svoje profitpartizanske frustracije! Zadnja štiri leta sem neštetokrat pomislila na tisto znano anekdoto o Kardelju, ki je bil prepričan, da krava lahko preživi brez krme, da ji le predvaja Titove govore. Ko je poginila, se je razjokal:«Pa toliko idej sem še imel s teboj!«

Kardeljevim ''kravicam'' smo podobni državljani, le da se tega nekateri ne zavedajo.

Saj demokracija ni gledališče, v katerem smo zgolj občinstvo; naša odgovornost se vendar začne pri tem, da od politikov zahtevamo najboljše, kar lahko storijo za nas, državljane!

Z Golobi smo doživeli kruto, malodane nepopravljivo izkušnjo. Še malo, pa bomo izvolili naslednjo vlado, ki upam, da ne bo ta, ki nas je pripeljala v maloro. Pri ocenjevanju in kontroliranju njihovega dela že od prvega dne naprej ne bomo smeli izhajati iz simpatij ali antipatij, temveč iz odnosa, ki ga bodo imeli do najranljivejših.

Ali bo bolnik z nujno srčno diagnozo prišel pravočasno do operacije? Enako velja za vse paciente, ki danes čakajo in čakajo in čakajo, da se jih usmilijo. Ob najmanjšem poskusu ponovnega vračanja v jugoslovanske čase, se bomo morali nemudoma upreti, ne glede na retorične spretnosti tistih, ki bodo vodili državo.

Če tega, kar sem zapisala, ne razumete, potem niste izgubili le občutka za prav in narobe, temveč tudi občutek za bistvo ''lepila'', ki neko skupnost povezuje med seboj.