kje najti pot v nebesa?

MM

 




Včeraj sva z Maticem Vidicem snemala podkast in ob tej priložnosti mi je povedal tole misel:»Ko pridemo v nebesa, bomo presenečeni nad tem, kdo vse je tam, še bolj pa nad tem, koga tam ni.«

Ob njej se človek nehote nasmehne, nakar pa tudi mičkeno zdrzne.
Večina ima v glavi nekakšen zasebni seznam: kdo bi moral priti v nebesa po hitrem postopku, kdo bi moral še malo počakati v čakalnici, kdo pa naj bi ostal kar pred vrati. Drži?
Skratka, zelo radi se igramo nekakšno ''nebeško kadrovsko službo''.☺️
Vsak od nas je kdaj srečal posameznike, ki niso nikoli rekli grde besede, ki so redno hodili v cerkev, vedno pravilno ločevali odpadke, nikdar zamudili na obisk, znali pa so tudi speči najbolj popolno potico za Veliko noč ali Božič.
Kakšen šok bi teoretično doživeli, ker bi jih v nebesih zaman iskali, bi pa tam srečali soseda, ki je celo življenje godrnjal čez vse živo, a je na skrivaj veliko pomagal ljudem v stiski.
Osupli bi obstali tudi pred tisto teto, ki je imela jezik oster kot britvica, srce pa mehko kot sveže pečen kruh.
Morda v nebesih ne bo tudi tistega, za katerega smo bili prepričani, da ima rezerviran sedež v prvi vrsti.
Takšnega namreč, ki je znal lepo govoriti, se pobožno držati in dajati vtis svetništva, doma pa je znal bližnjim dodobra zagreniti življenje.
Življenje nas namreč vedno znova uči, da videz rad vara.
Večina nas tiho računa, da bomo nekako prišli skozi nebeška vrata. Če ne drugače, pa zaradi dobrega namena, lepih želja ali vsaj zaradi tega, ker smo potrpežljivo prenašali tečne sorodnike pri nedeljskem kosilu, nemogoče sodelavce in zoprne X prijatelje. ☺️
Morda je bistvo te misli bolj preprosto, kot si predstavljamo: manj, kot se ukvarjamo s tem, kdo bo kje končal, manj, kot bomo sodili, manj opravljali, manj kazali s prstom, manj metali drugim polena pod noge, manj sovražili, bolje bo za nas.
In če bomo že nekoč res prišli tja gor, bo mogoče največje presenečenje to, da nas ne bodo vprašali, kaj smo mislili o drugih, ampak kako smo ravnali z njimi.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »