NEPREMIČNINE

 

NEPREMIČNINE

Med nami jih ni tako malo, ki se bojijo zameriti. Pogosto se celo dogaja, da se znotraj družine obnašajo kot petelini, zunaj nje pa so ponižni in klečeplazniški.

Pa se to ne dogaja le danes- temveč že od nekdaj! Slišala in tudi zapisala sem zgodbe, ki govorijo celo o spolnih zlorabah otrok. A ker so bili ''predatorji'' pomembni vaški posamezniki, so starši molčali.

Kruto.

Kako mačehovski je naš odnos do zasebne lastnine, vemo. Če ne drugače, pa iz medijev. Zasebni lastnini smo, če tako nanese, nenaklonjeni še iz časov, ko se jo je tudi ''uradno'' preziralo, ker je bilo pač vse ''naše''.

Zgodb o ''krajah'' (nezakonitih prilaščanjih) najlepših kmetijskih površin, je bilo (in je še) nič koliko.

Pravijo, da je samo v Ljubljani okoli 15.000 + nezasedenih stanovanj. Glede na pereče stanovanjske probleme mladih je številka morilska, a če hkrati pomislimo, da je podnajemnik, v trenutku, ko se vseli v naše stanovanje – kralj, stanodajalec pa praktično brez pravic, je ta številka razumljiva.

Večkrat sem že pisala zgodbe o težavah s podnajemniki. V enem takšnem primeru je po več letih lastniku vendarle uspelo, da jih je izselil ....

Za ''kazen'' so podnajemniki stanovanje razdejali, uničili parket, izruvali radiatorje, pipe, razmontirali električno napeljavo. A je bil lastnik ponižno tiho, presrečen, da se jih je vsaj znebil.

Pravzaprav se niti ne zavedamo, kako pomembna je zasebna lastnina, dokler se o njej ne pogovarjamo z nekom, ki živi v urejeni, civilizirani družbi.

Še ena zgodba:

Vse skupaj se je začelo s starim avtomobilom.

Jože je po sinovem odhodu v Bruselj živel sam. Nekoč se pri njem oglasi sosed in ga prosi, če bi lahko za kakšen teden parkiral na njegovem dvorišču avto. Jože- dobra duša- je seveda privolil. A tistega ''tedna'', kar ni hotelo biti konec.

Prvemu avtu se je potem pridružil še drugi, deseti, dvajseti. V dobrih treh mesecih se je Jožetovo dvorišče spremenilo v ''avto – odpad''. Sosedje so ga malodane na kolenih prosili, naj vendar kaj naredi, a on si ni upal, ker se je bal, da bi ga kdo obsodil zaradi ''nestrpnosti''.

Čez dobro leto je prišel sin na obisk. Skupaj z ženo, ki je bila po rodu s Švedske. Ni mogla razumeti, da prav vidi. Sin je poklical inšpekcijo, obljubili so, da bodo ''uredili'', a jih ni bilo blizu. Vsaj do konca sinovega dopusta ne.

Minilo je še eno leto in še eno. Sin je zagrozil, da bo poklical novinarje. Šele potem se je začelo mičkeno premikati. A sosed je odpeljal le en avto, a že naslednji dan sta se na dvorišču, čez noč, znašla dva nova.

Spet je minilo leto in pol, ko se ni nič zgodilo. Le sosed je postal vedno bolj nesramen. Jožetu je začel groziti, češ, to pa to se bo zgodilo, če mojih avtov ne boš pustil pri miru.

V času letnega dopusta se je sin ob ponovnem obisku pri očetu odločil, da bo šlo pač zgrda. Po avtomobile so prišli z odpada in jih odpeljali. Sledili so vroči prepiri, grožnje.

Okoli očetove hiše je dal postaviti ograjo, namestil je tudi vrata s ključavnico ter kamero. Ta je bila ena prvih, zelo draga, a je žrtvoval denar zanjo zaradi očetove varnosti.

Od takrat je preteklo že nekaj vode, a Margit (sinova žena) teh dogodkov ne more pozabiti. Trdi, da bi pri njih, na Švedskem, vsak, ki bi neupravičeno izrabljal tujo posest- odgovarjal. Predvsem finančno.

Morda se bo nekoč kaj podobnega zgodilo pri nas tudi danes. Morda rečem.

To pa zaradi tega, ker se ob tem ''morda'' spomnim neke druge zgodbe, povezane z nekim politikom. V času, ko je gradil svoj vikend, je – ne da bi kaj vprašal- vozil gradbeni material čez tujo zemljo. Še danes, ko ga obiščejo prijatelji, ne da bi kaj vprašali, parkirajo tam, kjer ne bi smeli- na tujem.

Močno se bojim, da je takšnih in podobnih zgodb, povezanih s prilaščanjem tujega zemljišča, še veliko. A zaradi ljubega miru so ljudje – tiho.

Do velikih težav pa pride, ko se nepremičnina proda.

In novi lastniki potem dajo izmeriti svojo parcelo. Pri tem pa ugotovijo, da so kupili mačka v žaklju. Dogaja se, da se po izmerah parcela precej skrči, dogaja pa se tudi, da se precej- razširi.

Zgodb, kolikor hočeš!