Ta je zamudil še zadnji vlak.

 

Včasih v pogovoru o kom rečemo: »Ta je zamudil še zadnji vlak.«
s temi besedami želimo reči, da v življenju nekatere priložnosti pridejo samo enkrat – in če jih izpustimo, se naš življenjski vlak nepovratno odpelje.

Ko smo mladi, tega skoraj ne razumemo. Zdi se nam, da imamo časa na pretek. Pač, če nečesa danes ne naredimo, bomo jutri. Če jutri ne, pa pojutrišnjem. In če nekaj zamudimo – nič hudega, saj bo priložnosti še na tisoče!

Morda res, morda pa tudi ne.

Sopomenka za ''zamuditi zadnji vlak'' je tudi ''cagav fant še nikoli ni pri punci spal''.

Ljudje pogosto zamujamo priložnosti iz zelo vsakdanjih razlogov. Včasih iz lenobe. Včasih zato, ker se nam ne ljubi stopiti iz cone udobja. Drugič zato, ker smo prepričani, da se nam tako ali tako ne more nič zgoditi. Ali pa sami pri sebi ponavljamo tisti sloviti stavek: »Bo že kako.«

Ta »bo že kako« je eden najnevarnejših izgovorov, kar jih poznam.

Ko sem skozi leta poslušala številne življenjske zgodbe, sem opazila nekaj zanimivega: ljudje zelo redko obžalujejo tisto, kar so poskusili. Tudi če so kdaj padli, so se pobrali in šli naprej. Veliko pogosteje pa obžalujejo tisto, česar niso naredili.

Nekdo ni šel študirat, ker je mislil, da ni dovolj pameten. Spet drugemu je padlo srce v hlače  in ni stopil do dekleta, ki mu je bilo všeč. Tretji je dovolil, da so njegove bogate talente izkoriščali v službi, namesto da bi odprl svojo firmo. Veliko je takšnih, ki zaradi nesmiselnih prepirov trpijo vse življenje, namesto da bi stopili s svojega oholega trona.
Leta tečejo, in vlaki odhajajo s postaje..

Najbolj žalostno je, da škode, ki si jo s tem ''zamujanjem'' povzročamo, ne opazimo takoj.

Šele pozneje – v poznih zrelih letih  - ko se človek ozira nazaj, vidi, kaj vse je zaradi cagavosti zamudil.

Takrat si marsikdo reče: »Ko bi vsaj takrat poskusil! Vsaj to!«

Premalo se zavedamo, da ima življenje – kljub vsemu - eno zanimivo lastnost: tudi če smo kakšen vlak zamudili, to še ne pomeni, da na peron ne pripelje naslednji! Dokler smo živi, vedno lahko upamo!

Res pa je, da je z leti teh vlakov vedno manj.

Misel za današnji dan bi bila: če je treba nekaj narediti, naredimo danes. Če je treba komu kaj povedati, povejmo takoj. Če imamo idejo, jo poskusimo uresničiti. Če želimo koga objeti- kaj še čakamo?

Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da – simbolično rečeno- dvignemo rit s kavča in ukrepamo za svoje dobro.

Veliko ljudi bo ob teh besedah zamahnilo z roko in reklo:«Milenči, a ti ne veš, da čakamo na pravi trenutek?«

Resnica je, da popoln trenutek skoraj nikoli ne pride. Pride samo priložnost v kateri se skriva odločitev, ali bomo stopili na vlak ali pa bomo še naprej – kot pozabljen čevelj - stali na peronu.

Ko danes srečujem starejše ljudi, ki mi pripovedujejo o svojem življenju, opazim, da so med njimi takšni, ki so naredili tudi precej napak. A so ob vsaki – kljub vsemu- poskušali ponovno zagrabiti bika za roge. Žal so med njimi tudi takšni, ki so vse priložnosti prespali.