Še otrok razume

 

V vsaki družbi v 21. stoletju bi moralo biti nekaj samoumevnega, da smo si ljudje med seboj različni. Nekdo verjame v Boga, drugi ne, eni poslušajo narodnozabavno glasbo, drugi rock. Naši sosedje so levičarji, desničarji, spet drugi verjamejo v ''ploščato zemljo''. Razlik, ki nas zaznamujejo in delajo unikatne, je toliko, kolikor je ljudi. Še dva sorojenca si nista enaka, kaj šele dva sodržavljana!

Prav zato je demokracija tako dragocena. Ne zato, ker bi od vseh zahtevala enako razmišljanje in enako frizuro, ampak zato, ker vsakomur priznava enako vrednost in enake pravice. Nihče ni večvreden zato, ker pripada določeni skupini, in nihče ni manjvreden zato, ker je drugačen od večine.

Tudi laiki vemo, da država ne bi smela ljudi deliti na pomembnejše in manj pomembne, na tiste, katerih glas šteje več, in tiste, katerih glas šteje manj. Pravice, svoboščine in spoštovanje morajo pripadati vsem enako ne glede na spol, starost, vero, politično prepričanje, spolno usmerjenost, poklic ali družbeni položaj. Ko začnemo posamezne skupine povzdigovati nad druge ali jim dajati poseben družbeni status, se oddaljujemo od bistva demokracije.

Še otrok razume

Z vnuki se o demokraciji večkrat pogovarjamo. Pri petnajstih dobro vedo, da je v realnem življenju marsikaj drugače od tistega, kar jim je razlagal zagnani učitelj. Z mejami, ki jih določa demokracija, se soočijo že doma, ko jim starši ob poznih večerih brez milosti ''kratijo pravico'' do gledanja nogometa in jih brez milosti podijo od igranja igric na računalniku.

Ko sedimo za mizo in igramo ''Črnega Petra'', poslušam, kako bi bilo fino, če bi spoštovali zgolj pravice, ki so jim pisane na kožo. Šele po temeljitem pogovoru jim postane samoumevno, da če zahtevamo enake pravice zase, jih moramo priznati tudi drugim. Samo tako lahko ostanemo družba svobodnih in enakopravnih ljudi tako pod domačo streho in tudi izven nje. »Predstavljajte si, da bi morali vsi poslušati isto glasbo, nositi enaka oblačila, imeti enake hobije in razmišljati na enak način. Bili bi najbolj duhamoren in dolgočasen razred na svetu!« jim rečem.

Kaj se dogaja?

V zadnjih letih imam občutek, da smo se od demokratičnih načel začeli oddaljevati. Namesto da bi jih sprejemali kot temelj našega sobivanja, jih mešamo s privilegiranostmi, ki jih vse pogosteje postavljamo na piedestal.

Če ena skupina lahko organizira parado, zakaj je ne bi še druga in zato dobila od države tudi izdatna sredstva? Če eni pričakujejo posebno javno podporo, zakaj je ne bi tudi drugi?

Predstavljajmo si gasilsko društvo! Njegovi člani opravijo na stotine prostovoljnih ur. Pomagajo ob požarih, poplavah in prometnih nesrečah. Tvegajo zdravje in včasih tudi življenja. Kolikokrat je država njim v čast organizirala nacionalno parado? Pa bi jo lahko vsaj takrat, ko so gasili Kras, ujet v ognjene zublje, in reševali ljudi na poplavnih območjih. Ne bom povedala ničesar novega, če rečem, da večina meni, da je samoumevno, da ne potrebujejo posebnega izpostavljanja, saj opravljajo le svoje poslanstvo.

Kaj bi se zgodilo, če bi šle na ulice matere samohranilke, ki same vzgajajo otroke pa invalidi, ki vsak dan premagujejo številne ovire, ki jih motijo pri gibanju v okolju, kjer živijo? Nekoč so rekli:«Če je vojna, naj bo vojna za vse!«, kar pomeni, da bi lahko policija in varnostniki spremljali tudi starostnike, ki jih družba poriva na stran? Enake pravice bi si lahko izborili kmetje iz okolici Komende in od drugod, ki jim je vremenska ujma ničila ves pridelek.

Predstavljajte si vsakoletno parado debelušk, pesnikov, ločencev, vernikov, ali prejemnikov socialne pomoči. Sliši se nekoliko nenavadno, kajne? Pa vendar so tudi njihove življenjske zgodbe zahtevne, v nebo vpijoče in enakopravne drugim.

Zgodb je, kolikor hočeš!

Še bolj zanimivo postane, ko se zavemo, da so lahko pravila v demokraciji prav zabavna. Običajen državljan si ne more kar tako obesiti puške čez ramo in se sprehajati po mestu. Zakon je pri tem zelo strog in prav je tako. Orožje ni igrača. To pravilo pa žal ne velja za različne borčevske skupine, ki nastopajo na proslavah in spominskih slovesnostih. Našim očem se nudijo prizori z uniformami, orožjem in simboliko, ki jim je rok trajanja že zdavnaj potekel. Ne govorim o tem, ali je njihovo ''poslanstvo'' pravilno ali ne, sprašujem se zgolj, zakaj za ene veljajo ena merila, za druge pa druga.

Nianse in droben tisk

Nekateri protesti so označeni kot izraz demokracije, drugi kot nevarnost za demokracijo. Nekateri transparenti so sprejemljivi, drugi žaljivi. Nekateri govorci so predstavljeni kot pogumni aktivisti, drugi kot skrajneži, populisti, fašisti in nevarni desničarji. Ni odločilno, kaj kdo reče, temveč kdo to reče.

Tudi mediji niso vedno nedolžni pri ustvarjanju takšnih razlik. Če isto stvar naredi človek z "napačnimi" političnimi stališči, se ''spremeni v naslovnico'', ki jo mainstream mediji prežvekujejo dneve in celo tedne. Veste, demokracija ni tekmovanje med različnostmi, njeno bistvo je v tem, da imamo vsi enake pravice, dolžnosti in enako dostojanstvo.

Vredno razmisleka je vprašanje: ali želimo družbo, v kateri bo vsaka skupina, ki ima občutek, da je pomembnejša od drugih, zahtevala svojo parado, svoje simbole, svoje izjeme in svoj poseben prostor? Ali pa družbo, v kateri bodo ljudje lahko živeli svoje življenje, ne da bi morali svojo (ne) drugačnost nenehno dokazovati, razlagati ali javno predstavljati? Parada za vse ali za nikogar! Pika.