dežela Jack Razparačev

 

Že od nekdaj me zanimajo množični morilci in psihopati. Med njimi tudi Zodiac Killer oziroma Zodiak, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja na območju San Francisca umoril najmanj pet ljudi. Sam je trdil, da je bilo njegovih žrtev kar 37.

Zakaj ga niso nikoli ujeli, ostaja uganka. Medijem in policiji je pošiljal zagonetna pisma in šifrirana sporočila, se norčeval iz preiskovalcev in naravnost užival v pozornosti. Policija je imela več osumljencev – najbolj znan je bil Arthur Leigh Allen –, vendar prstni odtisi, DNK in drugi dokazi niso zadoščali za obtožbo. Primer je še danes uradno nerešen, lahko si le mislimo in predstavljamo, zakaj je tako, kot je...

Ob takšnih zgodbah se nehote spomnim tudi na Igorja Omerzo, ki je na podlagi arhivskega gradiva napisal vrsto knjig: trilogijo Temna stran Dela & Svetla stran Dela, ki obsega več kot tisoč strani, pa knjige Milan Kučan in Udba, Marta Kos – Komisarka, Jože Pučnik – Psevdomarksist, Franc Jeza – Separatist, Igor Bavčar – Deviacija, Jovanka in Udba ter Kocbek, Pahor, Jančar in Udba.

Slovenski arhivi hranijo na desetine dokumentov o povojnih pobojih, političnem preganjanju in drugih zločinih nekdanjega režima. Rezultat? Komaj kaj. Če vplivna skupina odloči, da se o nečem ne bo govorilo, da nekdo ni kriv, da so uradni dokumenti lažni, je skoraj tako, kot da se ni zgodilo. Pika. Amen.

Se je komu od ljudi, ki so počeli grde stvari v preteklosti ali sedanjosti, skrivil las na glavi? Skoraj nikomur. Marta Kos je danes evropska komisarka, čeprav so bile v javnosti objavljene arhivske navedbe o njenem sodelovanju z nekdanjo SDV. Namesto temeljitega in nepristranskega razčiščevanja smo dobili predvsem politično prerekanje: naši verjamejo svojim, vaši svojim. Dejstva pa ostajajo nekje vmes, pod umazanim kupom ideološkega prahu, ki že pošteno zaudarja.

Ko so v javnost prvič pricurljale grozljive zgodbe, povezane s FotoPubom, smo prebirali pretresljiva pričevanja deklet, ki naj bi tam doživela stvari, kakršnih človek ne privošči niti najhujšemu sovražniku. Se je zgodilo kaj takšnega, kar bi javnosti povrnilo zaupanje v institucije? Ne. Tresla se je gora, rodila se je miš. Iz tistih, ki so zahtevali odgovore, se je del slovenske javnosti celo norčeval. Pojavljale so se tudi trditve, da naj bi nekatere (pomembne) ženske dekleta nagovarjale k umiku prijav. Če to ni bilo res, bi pričakovala jasno in prepričljivo pojasnilo, kaj drži in kaj so samo natolcevanja. Nič od tega se ni zgodilo. Če je bilo kar koli res, pa bi moralo biti nemudoma še toliko temeljiteje raziskano.

Potem je prišla afera »dvojna identiteta«. Videli smo tudi stare predvolilne posnetke, ob katerih so nekateri komentatorji zatrjevali, da naj bi določena osebe na njih uživale kokain. Trditev seveda ni isto kot dokaz. Toda ali so se osrednji mediji vsaj resno vprašali, kaj gledamo in ali je mogoče navedbe preveriti? Komaj kdo je trenil z očesom. Če bi se zgodilo drugače, bi bila – priznam – celo šokirana.

Enako se je dogajalo včeraj. Brala sem komentarje na Facebooku in, če ne bi bila že vsega hudega vajena, bi me bilo ob branju »naših« sram. Niti trohice dvoma, niti sence novinarske radovednosti. Nihče ni rekel: »Fantje, počakajmo. Smodejeve izjave so hude. Preverimo jih. Poiščimo dokaze, vprašajmo imenovane ljudi in soočimo njihove odgovore.«

Nič. Nula. Zero.

Omerta molka je kot radioaktivni oblak legla nad slovensko deželico.

Sem bila ob intervjuju s Smodejem na Info360 presenečena? Niti malo. Zakaj le? Prijateljske, politične in interesne vezi so v nekaterih porah slovenske družbe tako močne, da tudi najhujše obtožbe ne dosežejo tistih, ki bi jih morale. To seveda še ne pomeni, da je vse, kar je Smodej izrekel, res. Pomeni pa, da so njegove izjave dovolj resne, da bi jih morali (raziskovalni) novinarji preveriti. Prav to je njihovo delo.

Namesto tega obstaja nevarnost, da bodo bolj kakor vsebino njegovih besed - preiskovali njega. Morda ga bodo skušali diskreditirati, osmešiti ali povsem potunkati. Če se bo to zgodilo, ne bomo dobili odgovora na vprašanje, ali je govoril resnico. Dobili bomo le še en dokaz, da je v Sloveniji pogosto pomembnejše, kdo je nekaj povedal, kakor kaj je povedal.

Za piko na i lahko omenim še ljudi, ki s sodišč odhajajo z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu. Oproščeni so zaradi pomanjkanja dokazov, procesnih napak, izločenih dokazov ali zastaranja. V pravni državi mora krivdo seveda dokazati tožilstvo; tega načela ne smemo poteptati niti takrat, ko nam razsodba ni všeč. Toda če se isti razpleti ponavljajo, se imamo pravico vprašati, ali institucije svoje delo opravljajo dovolj dobro, da se tisti, ki imamo vsaj še ščepec razsodnosti, ne bi čudili.

Patologija našega odnosa do zločina, odgovornosti in resnice se je tako globoko vpila v vse pore družbe, da niti tako imenovani navadni državljani ne opazimo več, kako nenormalno je postalo vse skupaj.

Ne zahtevam, Bognedaj, da kogarkoli obsodimo brez dokazov. Zahtevam prav nasprotno: da se dokazi poiščejo, trditve preverijo in odgovorne pokličejo na odgovornost – ne glede na njihov priimek, politično barvo, prijatelje ali položaj.

Premalo se zavedamo, da začne neka družba propadati takrat, ko nam za resnico ni več mar, ko se večina neha spraševati, kam je le-ta izginila.