molitev

 

MOLITEV – STARODAVNA SOPOTNICA ČLOVEKA

Molitev spremlja človeka že od začetkov civilizacije. Spremljala ga je, ko še ni znal razložiti bliska, bolezni, rojstva in smrti. Spremlja ga tudi danes, ko zna poslati človeka v vesolje, še zmeraj pa ne zna odgovoriti na vsa vprašanja, ki se porajajo v njegovi duši.

Molitev pomirja. Pogosto je tudi krik na pomoč v trenutkih, ko nas vse drugo pusti na cedilu.

Tisti, ki so kdaj stali pred težko življenjsko preizkušnjo, dobro vedo, da človek takrat išče oporo. Nekaj, kar presega razum, naučene odgovore in običajne floskule. Takrat nam prav malo pomaga trditev, da je vera zgolj »opij ljudstva«. Človek, ki trpi, ne potrebuje velikih teorij. Potrebuje roko, besedo, upanje in občutek, da v svoji bolečini ni povsem sam.

Molitev je bila skozi stoletja veliko več kot izgovarjanje naučenih besed. Bila je most med nemočjo in upanjem.

Bila je sopotnica vojakov v vojnah, mater, ki so čakale na sinove, in žena, ki niso vedele, ali se bodo njihovi možje še kdaj vrnili domov. Ljudje so se zatekali k njej ob boleznih, naravnih nesrečah in padcih na življenjski poti. Molili so ob rojstvih in smrti, ob srečanjih in slovesih. Molitev so nosili v srcu, četudi tega niso zmeraj kazali navzven.

Tudi ko je bolezen vzela najdražje, je molitev pomagala živim, da jih bolečina ni popolnoma zlomila. Ni jim vrnila umrlega in ni izbrisala žalosti. Dala pa jim je moč, da so vstali naslednje jutro, preživeli še en dan in počasi sprejeli, da življenje kljub izgubi teče naprej.

Mnogi, ki se v skrajnih trenutkih zatečejo k molitvi, ne verjamejo v čudeže. Pa vendar se ob sklenjenih rokah in besedah, ki prihajajo iz srca, včasih zgodi nekaj, kar je čudežu zelo podobno. Ne nujno to, za kar smo prosili. Bolezen ne izgine, izgubljeni se ne vrnejo in krivica ni popravljena. Spremeni pa se nekaj v človeku. Čeprav je v duši zlomljen, se znova postavi pokonci.

Morda je prav to eden največjih čudežev molitve.

V današnjem času, ko živimo v svetu, ki je hiter, razdrobljen in duhovno osiromašen, ima molitev enako, če ne celo večjo težo kot nekoč.

Naša duša skoraj nima več počitka. Na vsakem koraku nas bombardirajo novice, reklame, pričakovanja in obveznosti. Telefon zazvoni, še preden dobro odpremo oči. Ves dan nas nekdo prepričuje, kaj moramo kupiti, kako moramo živeti in kakšni bi morali biti.

Človek je nenehno pod pritiskom, da mora biti uspešen, zdrav, mlad, lep in zadovoljen. Tudi kadar ni.

V tej gonji po tem, da ne bi izstopali in da bi ugajali pravilom časa, niti ne opazimo, kdaj se nam izprazni duša. Kdaj se ne znamo več razveseliti drobnih stvari. Kdaj zjutraj nimamo niti toliko moči, da bi vstali, a si tega ne upamo priznati, ker nas svet prepričuje, da moramo biti nenehno nasmejani in polni energije.

Ni nujno, da se človek takrat obrne k Bogu v klasičnem pomenu besede. Tudi mnogi, ki se imajo za ateiste, priznavajo, da se občasno pogovarjajo sami s seboj, z umrlimi bližnjimi, z vesoljem ali z nečim, kar presega njih same. Morda temu ne rečejo molitev, pa je vendarle nekaj podobnega: iskanje smisla, bližine in odgovora.

Molitev je pravzaprav pogovor. Ni nujno vnaprej določen in ni nujno sestavljen iz molitvic, ki smo se jih naučili v otroštvu. Lahko je očenaš, lahko rožni venec, lahko pa tudi ena sama misel.

Lahko je zahvala za dan, ki smo ga preživeli. Lahko je prošnja: »Pomagaj mi zdržati.« Lahko je priznanje: »Strah me je.« Včasih je molitev tudi jeza. Celo vprašanje: »Zakaj si to dopustil?«

Prava molitev prenese tudi človekov dvom. Bog se najbrž ne ustraši naših vprašanj, solza in očitkov. Veliko slabše je, če v sebi otrpnemo in se pretvarjamo, da nas nič ne boli.

Pri molitvi se človek ustavi, odpre srce in prizna, da ne zmore vsega sam. To priznanje ni znamenje šibkosti. Nasprotno. Potrebnega je veliko poguma, da si priznamo svojo nemoč in sprejmemo dejstvo, da nimamo nadzora nad vsem, kar se nam dogaja.

Ena največjih moči molitve je, da človeka pomiri. Vera in duhovnost lahko pomagata pri spoprijemanju z boleznijo, izgubo in drugimi stiskami. Molitev seveda ni čudežna tabletka in nikoli ne sme nadomestiti zdravnika, zdravljenja ali strokovne pomoči. Lahko pa bolnemu pomaga, da lažje prenaša zdravljenje, strah in negotovost.

Molitev v duši ustvari majhen prostor, v katerega zunanji nemir nima vstopa.

Poznam veliko ljudi, ki so začeli moliti prav v času bolezni, hudih razočaranj ali težkih notranjih bitk. Molitev je postala njihovo zadnje zatočišče. Vedeli so, da ne morejo spremeniti vseh okoliščin, lahko pa spremenijo svoj odnos do sebe, bližnjih in težav, ki so jih doletele.

Včasih je to največ, kar lahko človek stori.

Molitev ne pomeni, da bomo dobili vse, za kar prosimo. Če bi bilo tako, bi postala trgovina: jaz bom molil, ti pa mi boš v zameno izpolnil željo. Toda življenje ne deluje tako. Včasih je odgovor drugačen, kot smo pričakovali. Včasih ga dolgo ne razumemo. Včasih ga sploh ne dobimo.

Takrat molitev ni več prošnja, naj se svet ukloni naši volji. Postane prošnja, naj dobimo dovolj moči, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti.

Molitev je tudi vez med generacijami. Koliko otrok se še spomni, da so jih babice naučile »Sveti angel« ali očenaš? To niso bile samo besede. Bil je način, s katerim so jim povedale, da je v življenju še nekaj več od tistega, kar lahko vidimo, kupimo ali primemo v roke.

Babica, ki je z vnukom zvečer sklenila roke, mu ni predajala samo molitve. Dajala mu je občutek varnosti, pripadnosti in zaupanja. Sporočala mu je: nisi sam, nekdo bedi nad teboj.

Danes za takšne drobne, a pomembne trenutke pogosto zmanjkuje časa. Za otrokovo notranjost naj bi poskrbeli strokovnjaki, aplikacije, priročniki in plačljive delavnice. Tudi strokovna pomoč je dragocena in včasih nujna. Vendar nam noben strokovnjak ne more namesto nas ustvariti domače bližine, tišine in občutka, da smo sprejeti tudi takrat, ko nismo uspešni, nasmejani in popolni.

Ni pomembno, ali molimo v cerkvi, doma, v gozdu, na bolnišničnem hodniku ali med vožnjo v avtomobilu. Pomembno je, da se vsaj za trenutek ustavimo.

Molitev ne zahteva popolnega človeka. Prav nasprotno. Moli lahko tisti, ki je izgubljen, jezen, bolan, prestrašen ali poln dvomov. Moli lahko tudi človek, ki je na Boga pozabil in se je nanj spomnil šele takrat, ko ni več vedel, kam naj se obrne.

Molitev ni dobrikanje Bogu in svetnikom. Ni seznam želja in tudi ne zavarovalna polica pred nesrečo. Je pomoč, ki jo imamo vedno na dosegu roke. Je prostor iskrenosti, v katerem nam ni treba igrati vloge pogumnega človeka. Tam lahko priznamo vse tisto, kar pred drugimi skrivamo.

Današnji svet se ponaša s tehnologijo in napredkom, hkrati pa pozablja, da človek brez sozvočja duha in srca postane notranje izpraznjen. Imamo vedno več načinov sporazumevanja, a smo pogosto vedno bolj osamljeni. Povezani smo z vsem svetom, pa vendar včasih nimamo nikogar, ki bi mu lahko povedali, kaj nas zares boli.

Molitev nam vrača tudi dostojanstvo. Uči nas, da smo le droben, skoraj neznaten delček brezmejnega vesolja, a smo kljub temu neskončno dragoceni. Opominja nas, da nismo gospodarji življenja, temveč njegovi začasni sopotniki. Zato bi morali biti ponižnejši, hvaležnejši in prizanesljivejši drug do drugega.

Če molitev razumemo kot stik z Bogom, nam govori, da nismo sami.

Če jo razumemo kot stik s samim seboj, nas uči prisluhniti lastnemu srcu.

Če molimo za drugega, pa nas opominja, da svet ne obstaja samo zaradi nas.

V vseh teh oblikah ostaja molitev starodavna sopotnica človeka. Ne obljublja življenja brez bolečine, daje pa nam moč, da skozi bolečino hodimo. Ne ponudi vedno odgovora, vendar nam pomaga prenesti vprašanja. In ko se zdi, da nam je vse drugo obrnilo hrbet, molitev tiho ostane ob nas.

Priporočam še skok na drugo stran:

https://jutri-2052.blogspot.com/