»Mus« je samo umreti

 

»Mus« je samo umreti

Zadnje čase pogosto slišimo, da je politik »dolžan odgovoriti novinarju«. Ni čisto tako. Po veljavnem zakonu so določeni javni organi in drugi zavezanci dolžni medijem posredovati informacije s svojega delovnega področja. To pa še ne pomeni, da mora vsak politik na hodniku, tiskovni konferenci ali v studiu nemudoma odgovoriti na vsako vprašanje, kakor si ga je zamislil novinar.

Seveda ima izmikanje svojo politično ceno. Kdor upravlja državo, ne more pričakovati, da bo govoril samo takrat, ko mu vprašanja ustrezajo. Toda tudi novinarska izkaznica ne predstavlja »zelene luči«  za vnaprej napisane diskreditacije in sodbe, ki jih je maček na repu prinesel, kot se to zadnje časa pri »nikogaršnjih hlapcih« redno (?) dogaja…

V demokraciji – po moje - politik ni podrejen novinarju, novinar pa ne politiku. Oba sta na koncu odgovorna javnosti.

In tu se novinarstvo šele začne.

»Nikogaršnji hlapec« ni naziv, ki si ga napišeš na vizitko. To je nekaj, kar dokazuješ vsak dan. Predvsem takrat, ko je pred teboj politik, ki ti je svetovnonazorsko blizu. Do nasprotnika je lahko biti oster. Profesionalnost se pokaže, ko enako ostro vprašaš »svojega«.

Zato me pri RTV ne moti, da so njeni novinarji tako zelo levi, da glava boli. Novinar brez osebnega pogleda na svet, žalibog, ne obstaja. Moti me, če njihova politična pripadnost začne odločati, koga bo prekinjal, komu bo verjel na besedo, čigavo afero bo razkopal do kosti in drobovja in čigavo odpravil v treh stavkih, oziroma pometel pod preprogo. Še huje pa je, če se celotno uredništvo začne gibati v istem miselnem krogu in potem samo sebe razglasi za »verodostojno sredino«.

Robert Golob je Tanji Starič v Odmevih dejal, da so se tudi na RTV zavezali, da ga bodo »očistili janšizma«, in dodal, da ona natančno ve, kaj to pomeni. In v tem norem, umazanem in poniglavem duhu to že ves čas ubogljivo počnejo.

Ne bom Tanji Starič pripisovala, da se je s temi Golob ovimi besedami tudi v resnici strinjala, četudi mu je uslužno prikimavala.  Se pa lahko vprašam nekaj drugega: ali bi moral novinar javnega medija ob takšni izjavi predsednika vlade v trenutku zahtevati pojasnilo, kdo je ta »mi«, kdo so »janšisti« in po kakšnem kriteriju naj bi jih javni zavod »čistil«?

To ni desničarsko vprašanje, to bi moralo biti novinarsko vprašanje.

Še toliko bolj zato, ker zakon od novinarjev in urednikov RTV izrecno zahteva resnico, nepristranskost in celovitost informacij, politično uravnoteženost ter svetovnonazorski pluralizem.

Ljubčki moji, to niso priporočila za lepo vreme, ampak je to osnovni in edini smisel javnega medija.

Uravnoteženost pa ne pomeni, da mora pri vsaki temi na levi sedeti levičar in na desni desničar ter oba dobiti natanko sedem minut. Pomeni nekaj veliko bolj zahtevnega: ista merila.

Če oblasti očitamo kadrovanje, ga očitajmo vsaki oblasti, ki se tega poslužuje. Če preverjamo laži enega politika, preverjajmo tudi laži drugega. Če zahtevamo odgovor od Janše, ga zahtevajmo od Goloba, Kučana in drugih sodobnih Kardeljev, ki jih zadnje čase kar mrgoli. Če nekdo molči, povejmo, da molči – ne pa njegovega molka razlagati namesto njega.

Največja nevarnost za novinarstvo ni, da ima novinar mnenje. V nebo vpijoča nevarnost nastane, ko je ta prepričan, da je njegovo mnenje resnica, drugačno pa propaganda. Takrat informativni program ni več prostor, kjer državljan dobi dejstva, ampak »učilnica«, v kateri mu nekdo razlaga, kaj je prav in kaj narobe.

RTV ni leva. Ni desna. Ni Golobova. Ni Janševa.

Je javna.

In če res hočemo »nikogaršnje hlapce«, naj bodo novinarji najprej hlapci dejstev in resnice, kateriga za noben denar, za nobeno politiko, za nobeno lezenje v rit, ne smejo potvarjati in prilagajati svojemu »gospodarju«.