Mala kokoška

MM



 Mala kokoška

Nekoč je na kmetiji živela mala kokoška, ki je nekega dne našla nekaj pšeničnih zrn. Sklenila je, da jih bo posejala, zato je druge živali na dvorišču vprašala, ali bi ji pomagale.
»Jaz že ne,« je rekla raca, mačka pa se je udobno pretegnila in prav tako odklonila pomoč. Tudi pes ni pokazal nobenega zanimanja, zato je kokoška zrnje posejala sama.
Ko je pšenica dozorela, je živali znova prosila, naj ji pomagajo pri žetvi, vendar nobena ni hotela delati. Kokoška je zato sama požela pšenico in zbrala zrnje. Nato ga je bilo treba odnesti v mlin, da bi iz njega dobila moko, a tudi tokrat so imele vse živali druge opravke, zato je sama opravila še to delo.
Ko je prinesla moko domov, jih je vprašala, kdo ji bo pomagal zamesiti testo in speči kruh. Raca, mačka in pes so jo spet zavrnili, zato je kokoška sama zamesila testo, ga pustila vzhajati in postavila kruh v peč.
Kmalu je po dvorišču zadišalo tako lepo, da so se vse tri živali zbrale pred njenimi vrati.
»Kdo bo jedel kruh?« je vprašala kokoška.
Tokrat so se vsi navdušeno oglasili in zatrjevali, da bi ga z veseljem poskusili.
Kokoška pa jim je odgovorila: »Ko je bilo treba sejati, žeti, nositi zrnje v mlin in peči, mi nihče od vas ni hotel pomagati. Vse sem opravila sama, zato bom tudi kruh pojedla sama.«
👇
Nauk zgodbe je, da ni pošteno pričakovati sadov tujega dela, če bi lahko sodeloval, pa si se delu vsakokrat izognil.
»Po ljudski pripovedi Mala kokoška.«

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kje je danes tista notranja moč, ki so jo imele one?

MM
Slika
  fotke so najdene na izjemni strani, ki je vredna ogleda : https://stareslike.cerknica.org/ Neuklonljiva mo č ž ensk V dolgih desetletjih, ko sem zapisovala zgodba svojih sogovornic/sogovornikov, sem nehote zapisovala tudi skrito zgodovino, polno tabujev, bole č ine in borb za pre ž ivetje. Neštetokrat sem se vprašala:« Kako so ženske vse to, kar jim je usoda namenila, zmogle nositi na svojih ramenih? Kako to, da se niso pod težo zgrudile, omagale? Kako to, da so – kljub vsemu- moškega, ki jim je storil silo, največkrat celo preživele?« Zbirka Ogenj, rit in ka če niso za igrače , stkana tudi iz – za današnji čas - surovih, neolep š anih pripovedi, pogosto š okira bralce. Najve čkrat zato, ker se v njej nisem bala spregovoriti niti o intimi, osebni higieni, o grobostih medsebojnih odnosov nekoč in danes? Ženske so bile – tako kot moški - ujetnice strogih dru ž benih vlog in tako je še danes, le da se tega ne zavedamo, ker te čase živimo in so nam zato nekako ''normaln...
Read more »

palec gor ali dol?

MM
Slika
  Ko pomislimo na prizore iz rimskih aren, kjer naj bi cesar ali množica z dvignjenim ali spuščenim palcem odločala o usodi gladiatorja – je dobro vedeti, da je to predvsem hollywoodski mit, ne zgodovinsko potrjeno dejstvo. A simbolika, ki jo poznamo še danes, je izjemno močna. Morda še premočna, da bi jo preprosto odrinili kot nekaj, kar tudi z današnjim svetom nima nobene zveze. Takšen “palec” spremlja medčloveške odnose že tisočletja. Dviga se in spušča malodane vsak trenutek, pa ne le v ožjem krogu družine, tudi v skupnosti in državi. V antičnem Rimu je šlo za življenje in smrt, danes pa gre morda »le« za položaj, spoštovanje, dostojanstvo, pripadnost. Gre tudi zato, kdo ima pravico kaj reči. In kako reči. Dan za dnem poslušam – in to celo od izobraženih posameznikov- da česa ne bi smela reči. Da se o tistem, kar zapišem, ne sme razpredati na glas. Začudena sem, ko vidim, koliko povsem spodobnih posameznikov, ki- žal- zasedajo celo pomembna mesta v naši družbi, ima svoje možgan...
Read more »