po 35 letih bi pa že lahko odrasli.

 

V Kopru se bo praznovala suverenost. Ne tista, ki jo nekateri še vedno izgovarjajo skozi zobe, kot da gre za začasno administrativno ureditev, ampak tista, ki smo jo leta 1991 izborili s krvjo, z znojem in z jasno zavestjo, da ne želimo biti več del projekta, ki je Slovence sistematično podrejal.

In glejte čudo: na tem praznovanju ne bo predsednice republike. Ne bo tudi tistih organizacij, ki v svojih grbih, praporih in spominskih tablah še vedno ponosno nosijo krvavo rdečo zvezdo. To ni naključje ampak simptom - simptom bolezni, ki se po več kot petintridesetih letih noče pozdraviti.

Kako je mogoče, da se določeni ljudje in strukture še danes, leta 2026, ne morejo sprijazniti, da Jugoslavije ni več? Da je mrtva. Pokopana. Da so njeni ostanki – razen v glavah nekaterih – že davno zgnili v arhivih in na smetiščih zgodovine.

Kako je mogoče, da se še vedno najdejo takšni, ki zvezdo, pod katero nas je Jugoslovanska ljudska armada hotela prisiliti v poslušnost, ponižnost in podjarmljenje, razumejo kot nekakšen svetniški simbol?

Vsi izgovori o tem, da se je pod to zvezdo med NOB osvobajalo izpod okupatorja, me ne ganejo. Pika. Amen. To je bil drug čas, drug kontekst, druga vojna. Leta 1991 ni bilo nobenega Hitlerja. Bil je Miloševićev imperij in armada, ki je streljala na lastne državljane, ker so si dovolili reči: dovolj.

In ravno tu se začne slovenska posebnost, ta čudna, skoraj patološka nesposobnost, da bi nekatere zadeve enkrat za vselej zaključili. Medtem ko so Hrvati zvezdo že davno poslali tja, kamor sodi – v muzej in v zgodovinske učbenike –, medtem ko so Bosanci, Črnogorci in celo Makedonci razumeli, da je jugoslovanski eksperiment propadel, se pri nas še vedno najdejo osebki, za katere samostojnost »ni bila intimna opcija«. To je njihov izraz. Intimna opcija.

Kot da gre za spolno usmerjenost ali osebno preferenco, ne pa za temeljno civilizacijsko odločitev naroda, da noče biti več podrejen Beogradu, partijski eliti in vojaški sili, ki je v imenu bratstva in enotnosti sistematično dušila vse, kar je dišalo po slovenski samobitnosti.

Zakaj smo Slovenci takšni? Zakaj se zdi, da smo na Balkanu zadnji, ki za to zvezdo še vedno jokamo?

Morda zato, ker smo si preveč časa lagali, da smo bili v Jugoslaviji nekakšni privilegirani. Da smo imeli najboljši standard, najboljšo industrijo, najboljšo kulturo. Da smo bili nekakšna »Švica Balkana«.

In ko se je ta iluzija zrušila – ko so tanki zapeljali čez slovenske ceste, ko so streljali na civiliste, ko so blokirali letališča in mejne prehode –, so nekateri raje ostali še zmeraj v zanikanju. Raje so rekli, da je bila vojna nesporazum, da so bili jugoslovanski generali zmedeni, da smo mi prehitro, preveč radikalno, preveč »nacionalistično« zahtevali svojo državo. Kot da bi bila želja po lastni državi nekaj sramotnega.

Resnica je neprijetna in zato jo toliko lažje ignorirajo. JLA ni prišla branit »ustavni red«. Prišla je podjarmit. Prišla je kaznovati. Prišla je pokazat, kdo je gospodar.

Rdeča zvezda na čeladah in tankih ni bila simbol osvoboditve. Bila je simbol oblasti, ki ni prenesla, da se ji kdo upre. In tisti, ki danes to zvezdo še vedno častijo, kot da gre za nekakšen sveti gral, v resnici častijo prav to oblast.

Ne partizane iz štiridesetih. Ne bojA proti fašizmu. Častijo idejo, da je Slovenija lahko obstajala le kot federativna enota, kot zatohla provinca, kot nekaj, kar nima pravice do popolne suverenosti.

Takšna politična drža je zelo nevarna, saj na vse možne načine normalizira miselnost, da je bila samostojnost napaka.

Da bi bilo bolje, če bi ostali.

Da so tisti, ki so junija 1991 stali na barikadah, v resnici škodili »jugo-prijateljstvu in bratstvu«.

In ker se ta miselnost še vedno hrani v določenih institucijah, celo v glavi predsednice Musarjeve, v določenih društvih, v določenih političnih krogih, se dogaja to, kar se dogaja: da se ob prazniku suverenosti omenjeni mulajo in trmarijo, češ da jih v Koper ne bo, ker tam ne bo tudi ''rdeče zvezde''!
Kako izrojeno!

Kaže, da jim zvezda pomeni več kot zastava, ki smo si jo izborili sami.

Petintrideset let pomeni dovolj časa, da se človek s ščepcem zdrave pameti sprijaznil z realnostjo. Dovolj časa, da razume, da se zgodovine ne da prevrteti nazaj, da se razpad Jugoslavije ni zgodil zaradi Janše, ampak lastne notranje logike: centralizma, unitarizma, zatiranja razlik.

To je žalosten absurd.

Medtem ko se drugi narodi ukvarjajo s prihodnostjo – z gospodarstvom, z demografijo, z lastno identiteto –, se del Slovencev še vedno ukvarja s tem, kako bi ohranil simbol, ki je v letu 1991 povzročil toliko nasilja, tudi smrti.

Iščejo izgovore, ki bi upravičili, da je bilo podrejanje Beogradu v redu, in v našo korist.

Zakaj smo takšni?

Morda zato, ker smo si predolgo dovolili, da nas dotični jugonostalgiki učijo, da je narodna zavest nekaj sumljivega. Da je ljubezen do lastne države potencialno nevarna. Da je prava vrlina le v tem, da se odrečeš sebi v imenu nekega večjega, »naprednejšega« projekta, ki še zmeraj smrdi po ''bratstvu in enotnosti''.

Jugoslavije ni več. In to je dobro.

JLA nas je hotela podjarmiti - to je dejstvo. Rdeča zvezda je v kontekstu leta 1991 pomenila agresijo. Tega se ne da izbrisati z nobeno sentimentalno zgodbo o partizanih, z nobenim predsedničinim jokajočim govorom.

Tisti, ki še vedno nočejo priti na praznovanje suverenosti, ker jim zvezda pomeni več kot samostojnost, naj si končno priznajo: zvesti so lastni nesposobnosti, da bi odrasli.