Druga plat kovanca

 


V času, ko sem zbirala informacije za predzadnjo knjigo MEHKO KOT BRITEV, sem slišala marsikaj, ob čemer so mi šli lasje pokonci. Večino slišanega sem potem vpletla v dogajanje v romanu.

Med zanimivejšimi pričevanji so bila tudi tista, ki so me prepričevala, da so bili nekateri umetniki v bivši Jugi tudi del ''elite'', ki je počela marsikaj, česar bi se morali danes sramovati. Eno od pričevanj, na primer, pravi, da je Ribičič zasliševal svoje žrtve tako, da so morale biti pred njim gole in na kolenih, da jih je potem ''lažje'' tepel z bičem.

Spet drugi so pripovedovali o novačenju mladih lepih deklet, ki so jih uporabljali za svoje mesene užitke. Ena od zgodb je objavljena v 5. knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE (Lučkine zgodbe)

Pričevanj o zdravnikih, ki so tem mladim- pogosto nepolnoletnim deklicam- opravljali splave, tudi ni bilo malo.

Zanimive so bile zgodbe o ''podtaknjenkah'', to so bile ženske, ki so jih podtaknili posameznikom, katere je hotela oblast ''zjebat''. Največkrat jim je uspelo, saj so ženske v postelji izvedele marsikaj.


👇👇👇

Več slovenskih umetnikov (predvsem književnikov) je podobno kot Gregor Strniša trpelo pod komunističnim režimom v Jugoslaviji.

Podobne usode (zapori, cenzura, nadzor Udbe, izključitev iz javnega življenja, prepoved študija ali objavljanja, socialna marginalizacija) je doživelo več deset slovenskih književnikov. Andrijan Lah v knjigi Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih (2017) navaja več kot 60 primerov med letoma 1945 in 1991.⁠ 

Nekateri pomembnejši primeri, podobni Strniši, najdeni na spletu (tudi v Wikipediji):

  • Dane Zajc (1929–2005) – pesnik in dramatik. Leta 1951 so ga kot dijaka zaprli za tri mesece zaradi »verbalnega delikta« (sovražnega govora proti oblasti), izključili iz gimnazije in mu onemogočili študij. Služil je vojaščino, delal kot knjižničar; bil je v uredništvih Revije 57 in Perspektiv (obe sta bili prepovedani). Postal je dosleden antikomunist.⁠ 
  • Vitomil Zupan (1914–1987) – pisatelj, nekdanji partizan. Leta 1948 so ga na montiranem procesu obsodili na 18 let zapora (odsedel približno 7 let) zaradi »sovražne propagande«, »nemorale« in drugih obtožb (vključno s šalo o Titovem odstopu). V zaporu je zbolel za jetiko in napisal obsežno poezijo; po izpustu je deloma objavljal pod psevdonimi.⁠ 
  • Tomaž Šalamun (1941–2014) – pesnik. Kot urednik Perspektiv je bil 1964 aretiran (in kratkotrajno zaprt, okoli 5 dni) zaradi pesmi Duma 1964, ki so jo oblasti razumele kot napad na režim; revija je bila prepovedana. Prve zbirke je moral izdajati v samozaložbi.
  • Drugi primeri (iz seznamov in virov):  Boris Pahor (dolgoletni nadzor Udbe), pa tudi dijaki/študenti, kot so Kajetan Gantar, Andrej Hieng in drugi. Mnogi so trpeli zaradi sodelovanja v kritičnih revijah, stikov z emigracijo, Informbiroja, domobranske preteklosti ali preproste kritike oblasti.

Obstajajo tudi »zamolčani avtorji« (npr. France Balantič in drugi, ki so padli med vojno ali bili po njej utišani zaradi politične usmeritve). Pri likovnih umetnikih je bilo preganjanje manj množično v obliki zaporov, bolj v obliki marginalizacije, cenzure in ideoloških pritiskov (npr. Tone Kralj).

Režim je književnost in umetnost nadzoroval kot potencialno nevarnost za ideološko enotnost; metode so segale od zaporov in taborišč (vključno z Golo otokom za Informbirojevce) do cenzure, prepovedi objavljanja, izgube služb in stalnega vohunjenja. Veliko teh ustvarjalcev je kljub temu nadaljevalo delo in postalo ključnih v slovenski literaturi 20. stoletja. Za podrobnejši pregled priporočam Lahovo knjigo.

Pod komunističnim režimom v Jugoslaviji (in posebej v Sloveniji) je Udba (Uprava državne varnosti) sistematično uporabljala mrežo informatorjev – t. i. ovaduhov ali špicljev – tudi znotraj kulturnih, literarnih in umetniških krogov. Ti so poročali o pogovorih, stališčih, stikih in dejavnostih svojih kolegov, prijateljev ali znancev. Gre za klasičen mehanizem totalitarnih režimov: nadzor od znotraj, ustvarjanje ozračja nezaupanja in paraliza morebitne opozicije.⁠ 


  •  Udba je imela informatorje v uredništvih, med pisatelji, študenti in intelektualci, ki so se gibali okoli kritičnih revij (Revija 57, Perspektive, kasneje Nova revija). Spremljali so ljudi, kot so Edvard Kocbek (ena najbolj intenzivno obdelovanih oseb – operacija »Bohinjski« od 1944 do smrti), Boris Pahor, Drago Jančar in mnogi drugi. Poročila so vključevala podrobnosti iz zasebnih pogovorov, gostiln, srečanj.

Publicisti, kot sta Igor Omerza (več knjig o Udbi, Kocbeku, Pahorju, Jančarju, Kučanu) in Roman Leljak (npr. knjiga Špiclji Udbe z objavljenimi seznami registriranih sodelavcev), so na podlagi arhivskega gradiva pokazali, da je bila mreža izjemno špicljev zelo obsežna. Vključevala je tako aktivne sodelavce kot priložnostne ovaduhe, ki so poročali iz različnih motivov: ideološke zvestobe, kariernih koristi, strahu, izsiljevanja ali osebnih zamer.⁠ 

Zakaj se to dogaja

Režim je kulturno sfero obravnaval kot potencialno nevarno. Svobodna beseda, kritična poezija, eseji ali zasebni pogovori so bili lahko »sovražna propaganda«. Zato so informatorje rekrutirali tudi med tistimi, ki so bili sami del literarne scene – včasih celo med nekdanjimi partizani ali formalnimi komunisti, ki so se kasneje oddaljili ali pa so ostali zvesti.

Je pa zanimivo, da se je aktualna kulturna srenja bolj ali manj ''radikalizirala'', kot da bi pozabili, kako so velikane iz njihovih vrst v preteklosti teptali in sankcionirali -te – isti, katerim so danes vdani z dušo in telesom.

O tej temi je govorila tudi Ura resnice, ki ji je – če vas te reči zanimajo- vredno prisluhniti.


slika:Vsi obrazi so vzeti iz različnih izvirnih fotografij,

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kje je danes tista notranja moč, ki so jo imele one?

''ena, dve, tri, pofočk!''

POHLEP