Druga plat kovanca
V času, ko sem zbirala
informacije za predzadnjo knjigo MEHKO KOT BRITEV, sem slišala marsikaj, ob
čemer so mi šli lasje pokonci. Večino slišanega sem potem vpletla v dogajanje v
romanu.
Med zanimivejšimi
pričevanji so bila tudi tista, ki so me prepričevala, da so bili nekateri
umetniki v bivši Jugi tudi del ''elite'', ki je počela marsikaj, česar bi se
morali danes sramovati. Eno od pričevanj, na primer, pravi, da je Ribičič
zasliševal svoje žrtve tako, da so morale biti pred njim gole in na kolenih, da
jih je potem ''lažje'' tepel z bičem.
Spet drugi so
pripovedovali o novačenju mladih lepih deklet, ki so jih uporabljali za svoje
mesene užitke. Ena od zgodb je objavljena v 5. knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO
ZA IGRAČE (Lučkine zgodbe)
Pričevanj o zdravnikih,
ki so tem mladim- pogosto nepolnoletnim deklicam- opravljali splave, tudi ni
bilo malo.
Zanimive so bile zgodbe
o ''podtaknjenkah'', to so bile ženske, ki so jih podtaknili posameznikom,
katere je hotela oblast ''zjebat''. Največkrat jim je uspelo, saj so ženske v
postelji izvedele marsikaj.
👇👇👇
Več slovenskih umetnikov
(predvsem književnikov) je podobno kot Gregor Strniša trpelo pod komunističnim
režimom v Jugoslaviji.
Podobne usode (zapori, cenzura, nadzor
Udbe, izključitev iz javnega življenja, prepoved študija ali objavljanja,
socialna marginalizacija) je doživelo več deset slovenskih književnikov.
Andrijan Lah v knjigi Slovenski književniki in književnice v komunističnih
zaporih (2017) navaja več kot 60 primerov med letoma 1945 in 1991.
Nekateri
pomembnejši primeri, podobni Strniši, najdeni na spletu (tudi v Wikipediji):
- Dane Zajc (1929–2005) –
pesnik in dramatik. Leta 1951 so ga kot dijaka zaprli za tri mesece zaradi
»verbalnega delikta« (sovražnega govora proti oblasti), izključili iz
gimnazije in mu onemogočili študij. Služil je vojaščino, delal kot
knjižničar; bil je v uredništvih Revije 57 in Perspektiv
(obe sta bili prepovedani). Postal je dosleden antikomunist.
- Vitomil Zupan (1914–1987) –
pisatelj, nekdanji partizan. Leta 1948 so ga na montiranem procesu
obsodili na 18 let zapora (odsedel približno 7 let) zaradi »sovražne
propagande«, »nemorale« in drugih obtožb (vključno s šalo o Titovem
odstopu). V zaporu je zbolel za jetiko in napisal obsežno poezijo; po
izpustu je deloma objavljal pod psevdonimi.
- Tomaž Šalamun (1941–2014) –
pesnik. Kot urednik Perspektiv je bil 1964 aretiran (in
kratkotrajno zaprt, okoli 5 dni) zaradi pesmi Duma 1964, ki so jo
oblasti razumele kot napad na režim; revija je bila prepovedana. Prve
zbirke je moral izdajati v samozaložbi.
- Drugi primeri (iz seznamov
in virov): Boris
Pahor (dolgoletni nadzor Udbe), pa tudi dijaki/študenti, kot so Kajetan
Gantar, Andrej Hieng in drugi. Mnogi so trpeli zaradi sodelovanja v
kritičnih revijah, stikov z emigracijo, Informbiroja, domobranske
preteklosti ali preproste kritike oblasti.
Obstajajo tudi »zamolčani avtorji«
(npr. France Balantič in drugi, ki so padli med vojno ali bili po njej utišani
zaradi politične usmeritve). Pri likovnih umetnikih je bilo preganjanje manj
množično v obliki zaporov, bolj v obliki marginalizacije, cenzure in ideoloških
pritiskov (npr. Tone Kralj).
Režim
je književnost in umetnost nadzoroval kot potencialno nevarnost za ideološko
enotnost; metode so segale od zaporov in taborišč (vključno z Golo otokom za
Informbirojevce) do cenzure, prepovedi objavljanja, izgube služb in stalnega
vohunjenja. Veliko teh ustvarjalcev je kljub temu nadaljevalo delo in postalo
ključnih v slovenski literaturi 20. stoletja. Za podrobnejši pregled priporočam
Lahovo knjigo.
Pod komunističnim režimom v
Jugoslaviji (in posebej v Sloveniji) je Udba (Uprava državne varnosti)
sistematično uporabljala mrežo informatorjev – t. i. ovaduhov ali špicljev
– tudi znotraj kulturnih, literarnih in umetniških krogov. Ti so poročali o
pogovorih, stališčih, stikih in dejavnostih svojih kolegov, prijateljev ali
znancev. Gre za klasičen mehanizem totalitarnih režimov: nadzor od znotraj,
ustvarjanje ozračja nezaupanja in paraliza morebitne opozicije.
- Udba je
imela informatorje v uredništvih, med pisatelji, študenti in
intelektualci, ki so se gibali okoli kritičnih revij (Revija 57, Perspektive,
kasneje Nova revija). Spremljali so ljudi, kot so Edvard Kocbek
(ena najbolj intenzivno obdelovanih oseb – operacija »Bohinjski« od 1944
do smrti), Boris Pahor, Drago Jančar in mnogi drugi. Poročila so
vključevala podrobnosti iz zasebnih pogovorov, gostiln, srečanj.
Publicisti, kot sta Igor Omerza
(več knjig o Udbi, Kocbeku, Pahorju, Jančarju, Kučanu) in Roman Leljak
(npr. knjiga Špiclji Udbe z objavljenimi seznami registriranih
sodelavcev), so na podlagi arhivskega gradiva pokazali, da je bila mreža izjemno
špicljev zelo obsežna. Vključevala je tako aktivne sodelavce kot priložnostne
ovaduhe, ki so poročali iz različnih motivov: ideološke zvestobe, kariernih
koristi, strahu, izsiljevanja ali osebnih zamer.
Zakaj
se to dogaja
Režim je kulturno sfero obravnaval kot
potencialno nevarno. Svobodna beseda, kritična poezija, eseji ali zasebni
pogovori so bili lahko »sovražna propaganda«. Zato so informatorje rekrutirali
tudi med tistimi, ki so bili sami del literarne scene – včasih celo med
nekdanjimi partizani ali formalnimi komunisti, ki so se kasneje oddaljili ali
pa so ostali zvesti.
Je pa zanimivo, da se je aktualna
kulturna srenja bolj ali manj ''radikalizirala'', kot da bi pozabili, kako so
velikane iz njihovih vrst v preteklosti teptali in sankcionirali -te – isti,
katerim so danes vdani z dušo in telesom.
O tej temi je govorila tudi Ura resnice, ki
ji je – če vas te reči zanimajo- vredno prisluhniti.
slika:Vsi obrazi so vzeti iz različnih izvirnih fotografij,

Komentarji
Objavite komentar
na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com