MOLK NI ZLATO

  Ni zastonj kosila Dragi moji, ne bom povedala ničesar novega, da za to, kar je na videz podarjeno, prej ali slej položi na mizo račun. Pa vendar ljudje tega ne doumejo – in to kljub tisočletnim izkušnjam! Vedno znova se pustijo speljati na led, ker verjamejo, da se da v življenju nekaj dobiti kar tako - brez obveznosti in na ''lepe oči''. Ali pa zato, ker je tisti, da deli ''darila'', tako dobrega srca! Kakšna zmota! Pa samo nekaj minut časa bi si morali vzeti in o takšnem povabilu - razmisliti! Ljudje, ki ''zastonjkarstvu'' verjamejo, so kot osel, ki znova in znova stopa na tanko plast ledu, čeprav mu je že večkrat spodrsnilo. Zakaj je tako? Zato, ker smo narejeni tako, da iščemo bližnjice. Človek bi rad čim več in čim prej, brez napora. Ne mara niti slišati, da je treba za uspeh garati, za znanje sedeti ure in ure nad knjigami, za zdravje vlagati v zdravo hrano in gibanje, za dobre odnose pa vztrajati, popuščati in odpuščati. Hitro se...

  Aktualni Ikar – človek, ki še vedno leti previsoko Grški miti so še v času mojega odraščanja, ko sem nenehno tičala med knjigami, delovali kot svojevrsten adrenalin za mojo nepotešeno vedoželjnost in radovednost. Danes ugotavljam, da je Ikar še veliko bolj živ, kot kdaj koli poprej, saj se, kot kaže, človek težko nauči, da ima vsaka zgodba svojo mejo, vsaka priložnost svoj čas in vsaka pot nevarnosti, ki jih je treba predvideti in upoštevati. V mitu oče Dedal opremi Ikara s krili iz perja in voska, a ga tudi opozori: »Ne leti prenizko, da ti ne zmočijo krila valovi; ne leti previsoko, da ti sonce ne stopi voska.«  Ikar se, omamljen od svobode, požene proti nebu, a ga lastna prevzetnost uniči. Krila se stopijo in strmoglavi v morje. Ta zgodba je stara več kot dva tisoč let, a še še zmeraj zelo aktualna! Ljudi, ki verjamejo, da jim pripada vse, da lahko letijo, kamor hočejo, vzamejo, kar hočejo, ne da bi upoštevali pravila narave, družbe ali zdrave pameti, je vedno več -...

  Gnetljiv material za ''kanon futr'' Ko se ozrem na svoje življenje in na dogajanje okoli sebe, se večkrat vprašam: zakaj smo kristjani tako gnetljiv material? Zakaj se ravno mi, ki naj bi izhajali iz močne vere, iz tisočletnih izkušenj preživetja, znova in znova pustimo pohoditi? Zakaj nas še vedno spremlja občutek, da je ponižnost vrlina, čeprav je velikokrat samo drugo ime za klečeplazenje? V Svetem pismu piše: »Če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.« Besede, ki bi morale nositi globlji, duhovni pomen, se prepogosto jemljejo dobesedno. S pomočjo teh besed tudi sama inštitucija kristjana sili v molk, v umik, v lažno skromnost. Žal je rezultat takega razumevanja ta, da nas tisti drugi brez težav premikajo kot figure na šahovnici, mi pa to mirno prenašamo , ker so nam tako ukazali, ne da bi se uprli in rekli: »Dovolj je.« Resnično ponižen človek ni tisti, ki se plazi pred drugimi, ki so na videz močnejši, oziroma, ki predstavljajo nekakšno nevidno ali vi...

  Ž ivljenje v eri Instagrama Danes se redkokdo vpra ša, kako se sploh kujejo vsebine za Instagram. Vam takoj povem: so me š anica tehni č ne spretnosti, estetskega ob č utka in digitalne manipulacije. Ve č ina ustvarjalcev vsebin (politiki in njihove prile žnice, vplivne ž i , blogerji ali celo obi č ajnih uporabniki) skrbno na č rtujejo svoje posnetke. To pomeni, da izbira lokacije, ki je vizualno privla č na, še zdale č ni naklju čna! Tudi prirodna svetloba je pomembna. Idealni č as za fotografiranje je "zlata ura" (ura po son č nem vzhodu ali pred zahodom), ko je svetloba mehka in topla, kar daje slikam č aroben videz. Pri selfijih ali portretih so priljubljene poze, kot so prekri ž ane noge, blagi razkorak ali "polo ž aj sirene" (nagnjen polo ž aj s prekri ž animi nogami), ki opti č no podalj š ajo figuro telesa in ustvarijo vitkej š i videz. La ž ni korak ali hoja med fotografiranjem doda spontanost. Če oseba stoji na prstih ali si dvigne peto, prav ta...

  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...

  Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov: Ali: Kako praznovati v senci zgodovine? Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, ki ga obeležujemo 23. avgusta, je namenjen tudi razmišljanju o grozotah, ki so jih povzročili nacizem, fašizem in komunizem. V Sloveniji, kjer se preteklost še vedno prepleta s sedanjostjo, pa ta dan sproža številna vprašanja z grenkim priokusom. Kako naj Slovenci praznujemo dan, ki opozarja na zločine totalitarizmov, ko so posledice enega od njih – komunizma – še vedno vidne tako v družbi, politični eliti in celo preko spomenikov, ki že 80 let poveličujejo nekdanje krvnike? Po drugi svetovni vojni je Slovenija doživela enega najtemnejših trenutkov svoje zgodovine. Povojni poboji, ki jih nekateri označujejo za genocid, so terjali na desettisoče življenj. Politični nasprotniki – med njimi so tudi otroci - , domobranci, civilisti in celo tisti, ki so zgolj stali na napačni strani, so bili množično likvidirani. Huda jama, Kočevski rog in dr...

  Kam je izginil občutek za realnost? Pred nekaj dnevi sem sedela na kavi in opazovala starejšo gospo, ki je vnukinji najstniških let razlagala, kako je kupila novo kremo, ki obljublja, da bo v dveh tednih izbrisala gube. “Ni bila poceni, a vsi pravijo, da deluje!!” je navdušeno pripovedovala, da smo jo vsi slišali, medtem ko je vnukinja kimala in brskala po telefonu. Nisem se mogla zadržati in sem se nasmehnila. Ne zato, ker bi se norčevala, ampak ker je ta prizor v družbi, v kateri živimo, še kako znan. Vsak dan nas bombardirajo z obljubami o čudežnih kremah, tabletah, ki topijo kilograme, in napravah, ki v treh minutah odpravijo bolečine v kolenu in križu. Mediji, ki so že pred časom postali ''piar služba'' nekaterih politikov, o njih pisarijo všečne zgodbe, ki se od dejanskega stanja v družbi bistveno razlikujejo. In kako odreagira večina? Še vedno verjame, da je vse res, kar vidijo, slišijo ali preberejo. Kam je izginil občutek za realnost? Spomnila sem se svoje so...