MOLK NI ZLATO

  V vsakdanjem življenju se pogosto obnašamo, kot da je trava pri sosedu bolj zelena, kot je naša. Ta občutek ni le plod kakšne nepotrebne zavisti ali česa podobnega, ampak je nek zoprn ''črviček'', ki tiči globoko v človeški naravi. Človek je bitje primerjave. Že od otroštva naprej se merimo z drugimi – kdo je lepši, uspešnejši, bogatejši, bolj ljubljen. Primerjava nam je nekoč pomagala preživeti, danes pa nas pogosto dela nezadovoljne. Tisto, kar imamo doma, nam postane samoumevno. Na lastne vrline se navadimo, pomanjkljivosti pa celo vidimo pod povečevalnim steklom. Pri drugih pa opazimo predvsem tisto, kar je lepo, urejeno in na videz brez napak. Ne vidimo dvomov, težkih trenutkih, ko se odločajo za ali proti, prazen bančni račun, neprespanih noči. Vidimo le fasado, ki pa se zdi takšna, da ''dol padeš'' - in to v pozitivno-nevoščljivem smislu. Rečeno v prispodobi: sosedova ''zelena trava'', novo okolje, novi ljudje, neznane stvari v n...

  Zakaj sploh razmišljamo? Pot do Obale je dolga in vožnja med tovornjaki skrajno zoprna. Časa za razmišljanje praktično ni, ker je treba biti pozoren na vsako malenkost. Se pa najde čas potem, ko se človek sprehodi ob morju in se poskuša nadihati svežega zraka in si prevetriti glavo. Kolikokrat smo si z mučnim premlevanjem pokvarili takšen sprehod, večer, odnose, spanec? Živimo v času, ko nas vse sili k takojšnjemu odzivu in hitremu užitku. Drsimo po zaslonih, preskakujemo misli, redko pa se zares ustavimo. In vendar – razmišljanje ni nekaj novega. Je staro kot človeštvo, le da se danes zlepa ne sprašujemo, zakaj eni razmišljajo več, drugi manj, tretji pa praktično nič. . Po drugi strani pa tudi drži, da nam je trezen razmislek pogosto pomagal preživeti, ko smo padli na kolena. Tudi prednik niso obstali zgolj zato, ker so bili močnejši od nas, temveč zato, ker so v ključnih trenutkih znali predvideti: če grem po tej poti, me lahko čaka nevarnost, če počakam, bo morda bolje. Um, ki...

  Konec leta so trgovine praviloma videti, kot da je čeznje zapeljal trop izstradanih Božičkovih jelenov. Police so izropane, še zadnji vozički pred blagajnami polni, ljudje hitijo, nervozni, napol panični, kot da se bo 1. januarja podrl svet. Kupujejo piškote, salame, penine, darila, zavijalni papir, sveče, okraske, igrače, tehnične naprave, oblačila, še več hrane. Dostavne službe in pošta v tem času delajo s polno paro. Paketi se kopičijo pred vrati, mi pa mrzlično razmišljamo, ali smo nabavili darila za vse? V tej dirki se nam, hočeš nočeš , nehote vsili vprašanje: kaj od tega, kar si srčno želimo, ne moremo nikjer dobiti? Kje se prodaja veselje, volja do življenja? Kje kupiš dobro idejo, optimizem, pogum, vztrajnost, ljubezen do dela, objeme? Kje se prodaja želja po veliki družini, zvestobi, predanosti? Kje dobiti vsaj kilogram moči, da bi lahko bili dober partner, najboljši starš, razumen, predan in razmišljujoč državljan? Kje se nabavi ljubezen do domovine? Tudi trgovin...

  Ravnanje slovenskih dijakov na debatnem tekmovanju v Zagrebu, kjer so raje zapustili prizorišče, kot da bi se pogovarjali o Izraelu, je kot strela z jasnega razkrilo globoko, precej ideološko krizo vrednot v našem izobraževalnem sistemu. Namesto da bi mladi bodoči intelektualci izkoristili priložnost za argumentirano razpravo o kompleksni temi, kot je izraelsko-palestinski konflikt, so se raje odločili za umik. Ravnatelj gimnazije je to označil za "pogumno" in ''hrabro'' dejanje, ker so se na ta način ''odrekli tudi morebitni odlični uvrstitvi''. Narobe, gospod ravnatelj! Vrgli ste puško v koruzo in dali rep med noge, ker niste bili sposobni javno in argumentirano zagovarjati svojih stališč! Izkazali ste se kot velikanske reve! Libertarec je zapisal:« Ko se nekateri premaknejo iz trdnjave enoumja, iz strahu pred drugačnimi pogledi - pobegnejo. «   Z vso resnostjo se lahko sprašujemo, kako danes vzgajamo mlade generacije. To, da so dij...

  Ogenj, rit in kače niso za igrače, 5. del: Lučkine in druge zgodbe – Milena Miklavčič Na več kot štiristo straneh in v 108 med seboj zelo različnih izpovedih peta knjiga zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače so pred nami ponovno zbrana pričevanja ''nevidnih žensk'', takšnih in tistih, ki v družbi, v kateri živimo, nekako ne sodijo nikamor. Izogibajo se jim tako feministke kot tradicionalne ženske, žal. Če vplivnice že govorijo o težkem življenju žensk včeraj in danes, raje jemljejo primere iz tujih logov.   Ženske, ki v tej knjigi spregovorijo, so večinoma tihe, izobražene in neizobražene, nevidne, zaznamovane s stvarno in duhovno revščino, nasiljem, boleznijo, sramom in – kar je najhuje – z molkom, ki so ga družina, skupnost in sistem od njih zahtevali desetletja. Kot že rečeno; ne sodijo pa v noben »pravilen« politični ali ideološki kontekst. Prav zato jih javni prostor vztrajno presliši. Še huje: ignorira jih! One pa izvisijo, ker so preveč moteče. M...

  V prazničnih dneh sem si čisto po naključju ogledala film Hudičev advokat ( The Devil’s Advocate)  iz leta 1997. Presenetilo me je, kako se ni nič ''postaral'', še huje: z leti je postal vse bolj zlovešče aktualen – skoraj brezčasen. Kultni Al Pacino kot John Milton, karizmatični odvetnik in hudič v človeški podobi, se danes zdi vse bolj resničen in otipljiv, kot da bi stopil naravnost iz slovenske družbene stvarnosti. Hudič kot algoritem? Ko na zaslonu gledamo zakamufliranega Rogatega, ki Zemljanov ne zasužnjuje z ognjem in žveplom, temveč v dragi obleki in z videzom uspešnega poslovneža, z brezhibnimi manirami in všečnim govorom, nas lahko spreleti le srh. Nehote se vprašamo, koliko je okoli nas takšnih – njemu podobnih, ki osvajajo pohlevne, brezhrbtenične in bogaboječe slovenske dušice s sladkobnimi medenimi napitki? Ki obljubljajo užitkov polna nebesa, a v isti sapi pozabijo na obljube, še preden jih do konca izgovorijo? John Milton tudi žensk ne sovraži, nas...

  Misel Leva Nikolajeviča Tolstoja: »Če čutiš bolečino, si živ. Če čutiš bolečino drugega, si človek« je lepa in všečna, takšna, da se dobro znajde na socialnih omrežjih, ob fotografiji sončnega zahoda ali objemu dveh dlani. A prav v tej všečnosti se skriva tudi njena past. Sočutje ni sporno, v brezčutnem času, v katerem živimo, je celo zelo zaželeno. Brezbrižnost je tista, ob kateri se držimo za glavo in si govorimo, kako je mogoče, da je je toliko! Težava nastane takrat, ko se od človeka pričakuje, da bo ves čas, brez pravice, da vidi najprej sebe, reševal bolečino (in težave) drugih. Kot da bi bila to njegova dolžnost. Kot da bi bil slab tisti človek, ki reče: "Najprej bom postavil hišo sebi, potem jo bom pomagal postaviti še drugim!« Če bi nekdo resnično dan in noč skrbel le za bolečine drugih, bi zelo hitro izgorel, bil bi pa tudi gol in bos. Postal bi izpraznjen, ker to njegovo ''razdajanje'', ne bi bilo več sočutje, ampak samouničenje. Običajni smrtniki nism...