MOLK NI ZLATO

  Pred dnevi smo se s prijatelji zapletli v razpravo o novi filmski Odiseji in o tem, koliko sme umetniška svoboda posegati v zgodovino, mitologijo in kolektivni spomin. Vprašanje je bilo na videz preprosto: ali lahko ustvarjalec antične junake upodobi drugače, kakor jih v tem primeru opisujeta Homerjevo delo in kulturno izročilo, iz katerega so zrasli? Umetnost lahko naredi skoraj vse. Režiser lahko Odisejo postavi v prihodnost, na vesoljsko ladjo, v predmestje Kalkute ali na konec Poljanske doline, kjer živim. Odisej je lahko zaradi mene tudi ženska, Kiklop računalniški algoritem, Troja pa korporacija iz Sp. Kašlja, ki hoče zavladati svetu. Tudi človeka lahko, grdo rečeno, sparimo z bikom in dobimo Minotavra. Če ustvarjalec to naredi tako, da gledalec razume, da je stopil v svet metafore, fantazije ali zavestno preoblikovanega mita, ni nobenih težav. Ni pa prav, če nas pusti v iluziji, da gledamo avtentičen zgodovinski film. Pa saj n e gre samo za Heleno, gre tudi za Netf...

  PA NE ŽE SPET! »Pa ne že spet!« je eden tistih vzklikov, ki ga uporabljamo vsi – otroci, odrasli, optimisti in nergači. V njem je malo jeze, malo slabe volje, zoprnosti, včasih pa tudi precej humorja. Izrečemo ga takrat, ko se nekaj, kar nam je morda sicer všeč in blizu, kar naprej ponavlja. Pri tem nas ne moti dogodek sam, temveč občutek, da smo ga že doživeli, preživeli in odkljukali, zdaj pa se vrača, čeprav pri nas nima več kaj iskati. Ko po dolgem sušnem obdobju pade dež, smo hvaležni zanj. Vrt bo zaživel, trava bo ozelenela, zrak bo ponovno svež, hura! Če pa dežuje trideseti dan zapored, če so čevlji ves čas mokri in perilo nikakor noče biti suho, se naše navdušenje hitro spremeni v: »Pa ne že spet!« Enako je s snegom. Prve snežinke so čarobne, pri petem kidanju dvorišča pa čarobnost nekoliko zbledi. Zjutraj, ko se priklopimo na X, se nam pojavi pisanje neke Milene. Ko sem to zgodi že desetič zapored, marsikdo vzklikne:"Pa zakaj SPET ONA!?" ☺️ Tudi otroci ta vzklik do...

  Kaj pa to sploh koga briga? Nedavno so mi pripovedovali zgodbo o nevesti, ki je šla k poroki v lahki, poletno obarvani obleki. Ni bila bela in ni bila takšna, kot so si jo drugi predstavljali. In že se je začelo. »Zakaj pa ni imela bele?« »A je bilo kaj narobe?« »A se ji ni zdelo vredno zapeljati do izposojevalnice z oblekami?« »A je hotela biti nekaj posebnega?« In so jo obirali. Do kosti. Kot da bi bila njena obleka problem cele vasi, ne pa njenega srca, njene odločitve. Pa sem se vprašala: kako je mogoče, da takšna obleka sploh koga briga? Zakaj nas tako neznansko mika, da bi vtikali nos tja, kjer nas nihče ni prosil? Zakaj nas bolj zanima, kaj ima nekdo oblečeno, kot pa to, ali je srečen? Zakaj prej opazimo, da je vsak čevelj drugačen, napačno pričesko, prekratko krilo, predrzen nasmeh, kot pa dobroto, ki jo človek nosi v sebi? Včasih se zdi, kot da prav prežimo na tuje napake. Kot da čakamo, kdaj se bo kdo spotaknil ali izrekel napačno besedo. Kdaj bo naredil nekaj po svoje,...

  Velika večina Slovencev dobro ve, da je javno izrečena beseda lahko nevarna. Ne zato, ker bi bila nujno napačna, žaljiva ali zlonamerna, temveč zato, ker se danes prepogosto zgodi, da se na govorca plane prej, preden sploh kdo prisluhne temu, kar je povedal. Pol življenja sem preživela v Jugoslaviji. Takrat se je vedelo, da se je nekaterih tem bolje izogibati. Tito, partija in vse, kar je spadalo zraven, so bili svetinje, ob katerih je bilo najbolj varno molčati. Danes živimo v drugačnem sistemu, a strah pred javno besedo ni izginil. Spremenili so se le obrazi, teme in nedotakljivi krogi. Tistih, ki se jih ne sme kritično omeniti, je postalo skoraj več kot nekoč. Zato mnogi molčijo. Nekateri iz navade, drugi iz strahu, tretji zato, ker dobro vedo, kako hitro se lahko človeka diskreditira, zasmehuje, označi, popljuva in potisne na rob. Ni treba, da pove kaj posebej hudega. Dovolj je, da pove nekaj, kar ni všeč pravim ljudem. A s tem delamo veliko napako. Namesto da bi se pogovarja...

  V vsaki družbi v 21. stoletju bi moralo biti nekaj samoumevnega, da smo si ljudje med seboj različni. Nekdo verjame v Boga, drugi ne, eni poslušajo narodnozabavno glasbo, drugi rock. Naši sosedje so levičarji, desničarji, spet drugi verjamejo v ''ploščato zemljo''. Razlik, ki nas zaznamujejo in delajo unikatne, je toliko, kolikor je ljudi. Še dva sorojenca si nista enaka, kaj šele dva sodržavljana! Prav zato je demokracija tako dragocena. Ne zato, ker bi od vseh zahtevala enako razmišljanje in enako frizuro, ampak zato, ker vsakomur priznava enako vrednost in enake pravice. Nihče ni večvreden zato, ker pripada določeni skupini, in nihče ni manjvreden zato, ker je drugačen od večine. Tudi laiki vemo, da država ne bi smela ljudi deliti na pomembnejše in manj pomembne, na tiste, katerih glas šteje več, in tiste, katerih glas šteje manj. Pravice, svoboščine in spoštovanje morajo pripadati vsem enako ne glede na spol, starost, vero, politično prepričanje, spolno usmerj...

  Pričakovanja nas spremljajo od rojstva do smrti. Sprva so zelo preprosta. Otrok pričakuje, da ga bo mama vzela v naročje, da bo dobil kos kruha z evrokremom in ne z marmelado (!), topel objem in občutek varnosti. Malo večji otrok pričakuje pohvalo za lepo narisano hišo ali dobro oceno v šoli. Če pohvale ni, je razočaranje veliko, četudi odrasli mislijo, da gre le za malenkosti. Ko odraščamo, se začnejo spreminjati tudi pričakovanja. Mlad človek pogosto pričakuje, da bo življenje pravično. Verjame, da bo trud vedno nagrajen, da bo ljubezen trajala večno in da bodo prijatelji ostali zvesti. A življenje nas prej ali slej nauči, da ni vedno tako. Nekateri pridejo do cilja po bližnjici, drugi pošteno garajo, a žal, kljub temu ostanejo praznih rok. Zgodi se celo to, da nas oseba, ki ji zaupamo, razočara bolj kot največji sovražnik. V srednjih letih se pričakovanja pogosto vrtijo okoli družine, doma, službe in zdravja. Ljudje pričakujejo, da bodo otroci hvaležni, partner razumevaj...

  Nekateri pravijo, da so ženske kot mačke. Četudi jih življenje vrže s strehe, pristanejo na vseh štirih. Malo potolčene, malo užaljene, včasih tudi z zrahljanimi živci — a preživijo. Moški pogosto mislijo – tudi zaradi medijev, tik-toka, Instagrama, feminizma-   da je ženska zgolj in samo ''nežna rožica''. Potem pa se ji ''zgodi'' življenje: otroci, ki zbolijo ''tik pred zdajci'', moževa – ponavljajoča si- kriza srednjih let, tašča s pikrimi pripombami, položnice, služba, menopavza in pralni stroj, ki se pokvari ravno takrat, ko je najmanj treba. Kaj stori pametna ženska? Pogleda proti nebu, zavzdihne, morda celo zarobanti, potem spije kavo, pokaže ''fakič'' svoji usodi — in gre dalje. Ženska zna milo in iz srca jokati in hkrati kuhati kosilo. Zna biti jezna, pa vseeno vprašati otroka, ki pride iz šole: »Kako je bilo, si lačen?« Zna reči: »Pusti me pri miru!« … in pet minut kasneje iskati moževa očala, ki jih ...