MOLK NI ZLATO

  Že od nekdaj me zanimajo množični morilci in psihopati. Med njimi tudi Zodiac Killer oziroma Zodiak, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja na območju San Francisca umoril najmanj pet ljudi. Sam je trdil, da je bilo njegovih žrtev kar 37. Zakaj ga niso nikoli ujeli, ostaja uganka. Medijem in policiji je pošiljal zagonetna pisma in šifrirana sporočila, se norčeval iz preiskovalcev in naravnost užival v pozornosti. Policija je imela več osumljencev – najbolj znan je bil Arthur Leigh Allen –, vendar prstni odtisi, DNK in drugi dokazi niso zadoščali za obtožbo. Primer je še danes uradno nerešen, lahko si le mislimo in predstavljamo, zakaj je tako, kot je... Ob takšnih zgodbah se nehote spomnim tudi na Igorja Omerzo, ki je na podlagi arhivskega gradiva napisal vrsto knjig: trilogijo Temna stran Dela & Svetla stran Dela , ki obsega več kot tisoč strani, pa knjige Milan Kučan in Udba , Marta Kos – Komisarka , Jože Pučnik – Psevdomarksist , Fran...

  »Mus« je samo umreti Zadnje čase pogosto slišimo, da je politik »dolžan odgovoriti novinarju«. Ni čisto tako. Po veljavnem zakonu so določeni javni organi in drugi zavezanci dolžni medijem posredovati informacije s svojega delovnega področja. To pa še ne pomeni, da mora vsak politik na hodniku, tiskovni konferenci ali v studiu nemudoma odgovoriti na vsako vprašanje, kakor si ga je zamislil novinar. Seveda ima izmikanje svojo politično ceno. Kdor upravlja državo, ne more pričakovati, da bo govoril samo takrat, ko mu vprašanja ustrezajo. Toda tudi novinarska izkaznica ne predstavlja »zelene luči«   za vnaprej napisane diskreditacije in sodbe, ki jih je maček na repu prinesel, kot se to zadnje časa pri »nikogaršnjih hlapcih« redno (?) dogaja… V demokraciji – po moje - politik ni podrejen novinarju, novinar pa ne politiku. Oba sta na koncu odgovorna javnosti. In tu se novinarstvo šele začne. »Nikogaršnji hlapec« ni naziv, ki si ga napišeš na vizitko. To je nekaj, kar d...

  MOLITEV – STARODAVNA SOPOTNICA ČLOVEKA Molitev spremlja človeka že od začetkov civilizacije. Spremljala ga je, ko še ni znal razložiti bliska, bolezni, rojstva in smrti. Spremlja ga tudi danes, ko zna poslati človeka v vesolje, še zmeraj pa ne zna odgovoriti na vsa vprašanja, ki se porajajo v njegovi duši. Molitev pomirja. Pogosto je tudi krik na pomoč v trenutkih, ko nas vse drugo pusti na cedilu. Tisti, ki so kdaj stali pred težko življenjsko preizkušnjo, dobro vedo, da človek takrat išče oporo. Nekaj, kar presega razum, naučene odgovore in običajne floskule. Takrat nam prav malo pomaga trditev, da je vera zgolj »opij ljudstva«. Človek, ki trpi, ne potrebuje velikih teorij. Potrebuje roko, besedo, upanje in občutek, da v svoji bolečini ni povsem sam. Molitev je bila skozi stoletja veliko več kot izgovarjanje naučenih besed. Bila je most med nemočjo in upanjem. Bila je sopotnica vojakov v vojnah, mater, ki so čakale na sinove, in žena, ki niso vedele, ali se bodo njiho...

  Polži Težko bi našli človeka, ki ne bi bil na kaj alergičen. Če ne na cvetni prah, mačjo dlako ali gluten, pa vsaj na kakšno človeško navado, ob kateri se mu kravžljajo živci. Mene, denimo, spravljajo v obup polži. Pa ne kateri koli. Tisti veliki, rdeči, sluzasti, ki so od daleč podobni pasji radosti, z njimi pa se bolj ali manj uspešno vojskujem že vrsto let. Srce me boli, ko moram priznati, da niso izgubili še nobene bitke. Če jih kakšno poletje, ki je podobno letošnjemu, ni toliko, vem, da nekje počivajo in se razmnožujejo, da se ponovno vrnejo okrepljeni in maščevalni. Njihovega prirojenega nagona, da požrejo vse, kar jim je na poti, se ne da zatreti. Ne vem, od kod se je vzela ta golazen, ampak na vrtu je je toliko, da me vsakič, ko odrežem solato, zasrbijo prsti. Najbolj žalostno je, da ji človek ne more več zaupati: na zunaj je zelena in nedolžna, od znotraj pa že vsa prežrta in poslinjena. Spomladi sem v senčni kot ob hiši posadila vodenke. Vsako leto so cvetele t...

  Postelja ni le za užitek Ne vem, ali drži, da se danes v postelji lobira več kot nekoč, a zgodovina in realnost nas pač učita, da so posteljne aktivnosti pogosto ključne marsikje, tudi tam, kjer ne bi smele biti. Postelja nikoli ni bila samo prostor ljubezni. Bila je tudi neuradna pisarna, v kateri so se delile službe, sklepale kupčije, spreminjale politične odločitve in izdajale državne skrivnosti. Intimni vpliv tudi v politiki omogoča marsikaj, česar uradni lobisti pogosto nimajo: dostop do človeka v trenutku, ko ''orgazem naredi svoje in zaslepi človeka'', ko zraven ni ministrov, svetovalcev, zapisnikov, kamer in prič. Do ranljivih in kočljivih podatkov Nepovabljeni vstopajo prek žena, mož, ljubimcev, ljubic, istospolnih partnerjev, plačanih spolnih uslug in načrtovanega zapeljevanja. Tako je bilo, je in bo. Če kje, smo ranljivi v intimi in v postelji. Tega bi se morali zavedati zlasti politiki, ki imajo zaradi svoje funkcije dostop do najbolj kočljivih podatkov,...

  SLIKA: Snežni zameti 1952, iz arhiva pokojne Ivanke Tratnikove Mojstri panike Kje so časi naših dedov in babic, ki so medijem verjeli enako brezpogojno kot župniku v cerkvi! Ti presneti sodobni čas, ki si nas na tem področju popolnoma skvaril! Ne mine dan, da ne bi navzkrižno preverjala medijskih novic. Včasih, če ne gre drugače, tudi s pomočjo X, čeprav se zavedam, da tudi zanj ne morem dati roke v ogenj. Je le odskočna deska, ki me lahko pripelje do novih informacij, zamolčanih podrobnosti in drugačnih pogledov. Ob dogodkih v Ceuti sem, denimo, hitro ugotovila, da Italija pri kritiki španske migracijske politike ni ostala osamljena, kot bi človek sklepal iz slovenskih medijev. Skupno pismo, v katerem so zahtevali izredno srečanje notranjih ministrov EU in usklajen odziv na množične nezakonite prehode, so podpisali voditelji 22 članic. Med njimi je bila tudi danska socialdemokratska premierka Mette Frederiksen. Moto: (ne) zaupaj, a preverjaj, se je kot že neštetokrat izkazal ...